Receptorka me je že ob namestitvi prijazno opozorila, da se lahko zgodi, da se mi v sobi sredi noči pridruži še kdo – majhen hostel v majhnem kraju pač, z eno samo večposteljno sobo. Prijazno sem prikimala, seveda, ni problema; preveč resno pa na družbo kljub vsemu nisem računala.

Izbrala sem si eno od spodnjih ležišč ter se kmalu zatem spravila k počitku.

Sredi noči pa me je nenadoma prebudilo glasno škrtanje in cviljenje tečajev. V polsnu sem se obrnila in pri polodprtih vratih v svetlobi s hodnika za hip uzrla veliko, temno senco. Vrata so se škripajoče zaprla in spet je zavladala popolna tema.

Že to, da neznanec ni prižgal luči, je bilo nadvse sumljivo. Potem sem slišala negotove, težke korake, ki so se približevali naravnost proti moji postelji. Pritajila sem dihanje in pri sebi  potihem preklinjala svoje izdajalsko srce, zakaj mora razbijati tako zelo na glas. Neznanec je nekaj nerazumljivo zamomljal z globokim moškim basom – bil je le še korak ali dva oddaljen od mene! Čutila sem, kako se je z rokami naslonil na leseno ogrodje pograda in že sem zajela sapo, da bi od strahu na ves glas zakričala, a v nenadni otrplosti krika nisem mogla izviti iz grla; samo ležala sem tam, nepremična, nemočna, prepuščena na milost in nemilost neznanemu moškemu, ki je sopihal v neposredni bližini.

Šele čez nekaj dolgih, neskončno dolgih trenutkov sem doumela, da tujec pleza po lestvi na ležišče nad menoj. Smrtni strah je za spoznanje popustil, pa se spet prebudil, ko se je njegovo težko telo med glasnim pokanjem letvic zvalilo na pograd; očitno je moral biti pravi hrust, za trenutek sem se že ustrašila, da postelja ne bo zdržala njegove teže in me bo pokopala pod seboj. Počasi in previdno sem dvignila roko in s prsti v temi natipala deščice – res so se pošteno upognile, moški je moral imeti vsaj sto ali sto dvajset kilogramov.

Naenkrat je poleg mene nekaj glasno treščilo na tla. In potem še enkrat! Bliskovito sem umaknila roko in se ugriznila v ustnico; prav močno sem se ugriznila, tako, da sem v ustih začutila kovinski okus krvi. Potem sem zaznala še nekaj drugega; jedek, gost in smrdljiv vonj, ki mi je pojasnil ropotanje – moški se je sezul in odvrgel svoje čevlje.

Šlo mi je na bruhanje in  previdno sem si potegnila rob rjuhe čez nos in usta. Še vedno se nisem upala kdo ve kaj premikati, zaenkrat sem imela srečo, da me ni opazil, zato nisem hotela ničesar tvegati.

Od zakrčenosti so mi začeli dreveneti prsti na desni nogi, orjak nad menoj pa ni in ni hotel zaspati. Obračal se je sem in tja, da se je tresel ves pograd, kaj pograd, tresla se je cela soba, vsa hiša, v kateri je bil hostel, se je tresla in če so v majhnem kraju imeli kakšnega seizmologa, bi najbrž  lahko potrdil, da se je opazno stresla tudi celotna vasica z neposredno okolico vred – tako močno je lomastil orjak pred spanjem. Vem, mislite, da pretiravam, ampak če bi bili na mojem mestu, zagotavljam, da vam ne bi šlo nič kaj na smeh.

Šele čez čas se je neznanec za silo umiril in po sobi se je razleglo njegovo glasno, hrkajoče smrčanje, ki mi je kmalu začelo parati živce.

Saj ne, da bi sicer lahko zaspala, o, ne, kaj takega se s sumljivim velikanom v sobi nikakor ne bi upala, a frekvenca njegovega žaganja je res neznosno boleče praskala po mojih bobničih. Še huje je bilo, kadar je smrčanje potihnilo in je neznanec v spanju zacmokal ali se obrnil na bok in glasno prdnil. Moje zajčje srce je v tistem trenutku spet podivjalo in pregnalo dremež, ki me je proti jutru vendarle začel zmagovati.

Nisem si drznila niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi moški vedel, da komaj dobrega pol metra pod njim leži nebogljena dvajsetletna devica, ki se sicer ne more pohvaliti s kakšno posebno obdarjenostjo z oblinami, ki se pravzaprav sploh ne more pohvaliti z ničemer in ki nikakor ni lepotica, ki ni niti simpatična, če sem čisto poštena in sodim po tistem, kar vsako jutro vidim v ogledalu … Ampak saj ste verjetno že slišali, da je ponoči vsaka krava črna, najbrž velja podobno tudi za ženske, neznanec pa je bil sodeč po zvokih, ki jih je spuščal, prava surovina in takemu je najbrž vseeno kaj dobi, samo da dobi.

Čemela sem torej nepomično v svoji postelji s široko odprtimi očmi, se trudila, da bi se čim manj tresla od strahu in napeto prisluškovala šumom z zgornje postelje. O spanju seveda ni bilo več niti govora. Tako je minila cela večnost, a nazadnje se je vendarle začelo daniti; sicer počasi in negotovo je skozi zavese na oknu v sobo pronicala jutranja svetloba in postopoma vračala predmetom njihovo barvo in obliko.

Bila sem že skoraj rešena, tedaj pa se je nad menoj predirljivo oglasil alarm na telefonu; spet sem se že ničkolikič zdrznila in če to noč nisem doživela infarkta, ga najbrž ne bom nikoli, genske predispozicije gor ali dol. Tip nad menoj se je prevalil na drugo stran in utišal budilko. Potem je globoko zavzdihnil, glasno zazehal in začel plezati po lestvi navzdol.

Zadržala sem dih.

Čez nekaj sekund je pred mano stalo majhno, suhljato dekletce z razmršenimi lasmi.

»Hi! I´m Ingrid from Denmark …«