Česa se bojim?

Nekaj refleksij ob petkovih terorističnih napadih v Parizu.

Ko sem spremljal poročila, me je postalo strah.

p1Pa ne tega, da bo naslednjič razneslo mene, ko bom pil kavo na Poštni ulici sredi Maribora. In tudi to, da bi sam ali nekdo mojih bližnjih kot turist postal žrtev napada v kakšnem večjem evropskem mestu, me po pravici povedano ne skrbi preveč – konec koncev je verjetnost za kaj takšnega kljub vsemu precej manjša od smrti v prometni nesreči, na primer.

Ne, postalo me je strah, na kakšen način bodo zahodne države tokrat zlorabile smrt svojih državljanov – katere človekove pravice bodo v imenu zagotavljanja varnosti omejevane in kršene, katere nove vojne se bodo bojevale pod pretvezo “zaščite civilizacije” ali kakšnim drugim gromkodonečim geslom.

Postalo me je strah dvoličnosti medijskih reakcij, ki s svojim poročanjem o različnih tragičnih dogodkih znova in znova kažejo, katera človeška življenja so za Zahod vredna več in katera manj, in na tak način posredno spodbujajo še večjo radikalizacijo na vseh straneh.

p2Postalo me je strah, s kakšno lahkoto se ljudi poenostavljeno predalčka v kategorije glede na njihovo barvo kože, versko prepričanje, nacionalnost, izvor ali druge okoliščine. Še bolj me je postalo strah, ko sem pomislil, na kakšne načine se lahko omenjene delitve izkoristi in zlorabi.

Postalo me je strah sveta, v katerem bivše kolonialne velesile in sedanje izkoriščevalke (ki svoje interese sicer brez prevelikih pravnih ali moralnih zadržkov zlepa ali zgrda uveljavljajo širom po svetu) s takšno lahkoto prevzemajo vlogo moralnih avtoritet in absolutnih žrtve – no, tega me pravzaprav ni strah, to se mi samo gnusi.

Postalo me je strah popreproščene delitve na »naše« in »njihove«, ker res ne najdem racionalno utemeljenega kriterija, kako bi bila sploh mogoče, tudi če bi se mi zdela smiselna (pa se mi ne).

Postalo me je strah marsičesa, še najbolj pa ljudi, ki jih je strah in ki so zaradi svojega strahu pripravljeni podpreti marsikaj, kar sicer ne bi, in sprejeti omejevanja svoboščin in pravic, za katere smo vsaj prebivalci milnega mehurčka imenovanega Evropa zmotno mislili, da so samoumevne.

Kratek povzetek literarnega izleta v Makedonijo

V organizaciji založbe Litera in Slovenskega združenja Triglav iz Bitole smo avtorji Eva Kovač, Robert Simonišek in Tomo Podstenšek med 15. in 17. marcem v Makedoniji predstavljali svoje romane.

11053833_410000449159585_40296275643659614_n

V bitolskem hotelu Teatar je načrtovano branje odlomkov iz knjig po zaslugi kitarista Igorja Bezgeta preraslo v pravi mali glasbeno-literarni performans.

10407663_10153136305429197_2307737672004149021_n

V Bitoli smo se srečali tudi z nekaterimi makedonskimi pisatelji.

11062376_10153135990669197_3151343540017256418_n

Naslednji dan  pa smo v Skopju obiskali dekanat Filološke fakultete (Filoloski fakultet ,,Blazhe Koneski” pri univerzitetot ,,Sv. Kiril i Metodij)  in poklepetali z vodstvom fakultete ter slovenskim veleposlanikom v Makedoniji  Brankom Rakovcem.

11041678_10153139018144197_8619278764826019983_n

Sledilo je druženje s študenti slovenistike, ki so nas presenetili s prevodi odlomkov iz naših knjig v makedonščino. Profesorica Lidija Arizankovska nam je pojasnila, da poteka vpis v štiriletni univerzitetni program sicer vsakih pet let, študenti drugih smeri pa lahko izberejo slovenščino kot izbirni predmet.

10978555_10153139019369197_2611192566661290136_n

V celoti gledano lahko zaključim, da je bil obisk Makedonije zagotovo ena lepših ob-literarnih izkušenj, že pregovorna gostoljubnost in prijaznost pa sta se izkazali za več kot resnično.

(Fotografije: Tanja Plahuta, Eva Kovač in naključni mimoidoči. 🙂 )

Tihoknižja

Poznate občutek, ko imaš premalo časa, pa se kljub temu (ali pa ravno zato) obnašaš, kot da bi ga imel preveč?

In potem npr. med kuhanjem kosila ugotavljaš, da so naslovnice tvojih knjig pravzaprav še kar fotogenične. No, vsaj v družbi sadja in zelenjave … 🙂

tihoknižje1

tihoknižje2

tihoknižje3

x

x

x

x

x

x

.

x

x

x