Predstavitev revije Medmet

Mladinsko društvo Bistrica ob Sotli je začelo izdajati literarno revijo Medmet. Predstavitev prve številke bo v soboto, 11. 5. 2019, ob 19. uri v prostorih Hostla Gabronka (Bistrica ob Sotli.)

Več o dogodku na: https://www.facebook.com/events/439185643503933/

V reviji je med drugim premierno objavljena tudi moja kratka zgodba Konec sveta, z leposlovnimi in esejističnimi prispevki pa sodelujejo še: Kazimir Kolar, Sanja Počivalšek, Jan Šmarčan, Tone Dodlek, Andrija Škare, Andrej Čerelč, Žarko Milenić, Gregor Lozar, Simon Černelč, Mojcej Marucelj, Mario Berdič.

Prva številka revije je opremljena z likovnimi deli akad. slikarja Petra Krivca

“V času, ko šteje samo dobiček, je vse, kar ne prinaša takojšnje koristi, vedno znova odrinjeno na stranski tir. Ampak avtorji revije Medmet se dobro zavedamo, da nam v življenju ponavadi največ pomenijo ravno tiste stvari, ki so v tej naši potrošniški dobi brez vsakršne vrednosti. To je skratka tisto, čemur je posvečena revija, ki je pravkar pred vami. Če je medmet nepregibna beseda, ki izraža duševno stanje, posnemanje glasov in spodbujanje k dejanju, je revija Medmet medij za raziskovanje teh duševnih stanj, za premišljevanje vtisov iz našega okolja in za spodbujanje k dejavnemu odzivanju nanje.”

(Iz uvodnika glavnega urednika revije Simona Černelča)

Kratka zgodba v Literarnem nokturnu

Zgodba Uspavanka za Greto je bila odkupljena na lanskem natečaju Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo leta 2016.

Začne se takole:

“Še sreča, da sem imel vklopljene dolge luči in sem v v soju žarometov že od daleč videl, da nekaj leži na cesti. Najprej  sem pomislil, da je obležal kak pijanec. To je bila razumna misel, pijancev je povsod veliko in ura je bila takšna, ko se tisti, ki še lahko stojijo na nogah, počasi že vračajo iz gostiln. /…/”

Uspavanka-za-GretoKako pa se nadaljuje in konča, kdo ali kaj leži na cesti in kaj bo ali ne bo storil pripovedovalec, pa lahko izveste v petek, 24. 3. 2017 :

– ob 23:05 na 1. programu Radia Slovenija in

– ob 23:50 na 3. programu Radia Slovenija (programu ARS).

Vir: rtvslo.si

Kratka zgodba v Artikulacijah

WP_20160606_17_22_56_Pro (3).jpgV Artikulacijah – “časopisu za čitanje”,  so bili objavljeni tudi prispevki udeležencev literarnega festivala Alpe Adria.

Moja zgodba Osvoboditev je tako doživela svojo prvo objavo v prevodu (prevajalec: Božidar Brezinščak Bagola), v slovenskem originalu pa jo lahko premierno preberete v nadaljevanju.

OSVOBODITEV (kratka zgodba)

Ni se natančno spomnil, kdaj ga je nehala ubogati.

Mogoče je bilo to v petem razredu osnovne šole, ko je na hodniku prijel Maggie Larkin za rit in je moral zaradi tega k ravnatelju. Maggie je celo trdila, da ji je poskusil potisniti sredinec »prav v luknjo«, a kolikor je sam vedel, temu vseeno ni bilo tako.

Mogoče pa je bilo že kdaj prej, na primer takrat, ko sta skupaj z Benom Cartwrightom neke zime metala kepe v zapuščeno pasjo uto in je potem on brez pravega razloga zalučal kepo v skoraj čisto nasprotno smer ter razbil šipo na hiši starega Willa Humphriesa. Doma ga je potem oče za kazen namlatil s pasom, novo steklo pa je moral plačati iz svojih prihrankov.

Morda se je začelo prav takrat, morda pa tudi kdaj prej ali kasneje.

WP_20160606_17_22_30_Pro (4).jpg

Zagotovo pa je bila v srednji šoli že tako nepredvidljiva in nezanesljiva, da jo je imel večino časa obvezano in trdno privezano k telesu; če ga je kdo kaj vprašal, se je izgovarjal na kronično poškodbo komolca. Starši so ga po nekaj tednih seveda poslali k zdravniku in dr. Walker ga je na hitro pregledal ter strokovno ugotovil, da gre najbrž za »vnetje živcev ali kaj takega«, kar ima za posledico nehotene in nenadzorovane refleksne gibe, »bi pa moralo čez čas miniti samo od sebe.«

Ampak ni minilo. Pravzaprav je postajalo vedno hujše in ko je mama v neki reviji prebrala, da lahko imajo tiki in takšne stvari tudi psihične vzroke, so ga poslali k psihiatru. Oče je bil  proti, saj ni želel, da bi v ulici govorili, da se je njegovemu sinu zmešalo. Psihične težave imajo slabiči, »pravi moški stisnejo zobe in storijo, kar je treba«. Je bil doma kar velik kraval zaradi tega, z razbitimi krožniki in vsem … Toda na koncu je obveljala mamina. »Dobro, pa naj gre! Ampak če se izkaže, da ima slučajno res kakšne psihične težave, je to tvoja krivda, da veš,« je oče na koncu odnehal, zaloputnil z vrati in se šel kujat v garažo. Kadar se je Ted kasneje spominjal tega prepira, ga je vedno zanimalo, ali je oče sploh kdaj slišal za Freuda ali pa so bile njegove besede le luciden preblisk.

Ko je sedem let in nekaj tisoč dolarjev kasneje prenehal hoditi na terapije, je moral priznati, da je v tem času izvedel marsikaj o samem sebi. Znebil se je strahu pred pajki, sklestil fobijo pred letenjem na nivo blage anksioznosti ter bil popolnoma sprijaznjen s dolžino svojega penisa. A leva roka ga še vedno ni hotela ubogati; če je ni imel varno privezane, je prijemala in metala predmete, mečkala prte, udarjala po mizi in počela vse sorte stvari. Njeno obnašanje je bilo brez vsakršnega vidnega vzorca ali vnaprejšnje napovedi – pri tridesetih letih je lahko z gotovostjo trdil le, da ne more nikoli z gotovostjo vedeti, kaj bo storila. Če je poskušal z njo zavestno kaj narediti, ga je včasih poslušala, včasih sploh ni odreagirala, še najpogosteje pa je storila nekaj popolnoma tretjega.

Sicer pa se je na življenje z njo nekako navadil. Ko je ugotovil, da ji ne sme zaupati, nanjo pač ni več računal in jo je imel pod skrbnim nadzorom – kakor kakšnega preveč popadljivega psa, ki ga imaš večino časa zaklenjenega v pesjaku.

Seveda mu je kljub temu pogosto povzročala težave. Med preoblačenjem je potreboval tudi po deset minut, da jo je spravil v rokav, pri tuširanju mu je vztrajno metala milo na tla in tudi ko je bila privezana, ga je rada suvala pod rebra. Nekajkrat ji je uspelo celo odvezati vozle ali pa je strgala vrv in takrat je nastal pravi kaos: otipavala je ljudi, prevračala kozarce, mahala in krilila vsenaokrog, da jo je z desnico komaj ukrotil. Enkrat je pobezljala med vožnjo in obrnila volan, da sta zletela s ceste. K sreči brez hujših posledic.   

A zares ga je začelo skrbeti, ko je postala nasilna. Kadar jo je bil iz takšnega ali drugačnega vzroka prisiljen za nekaj hipov osvoboditi, ga je začela divje praskati po bedrih in ga včasih ranila do krvi. In če ni pazil, ga je mimogrede boksnila v jajca ali uščipnila v bradavičko. Tudi klofuto mu je že primazala, da cukanja za lase ali grobega vrtanju po nosu niti ne omeni. Ti incidenti so sčasoma postajali vse hujši in vse pogostejši in Teda je resno skrbelo, kam vse to pelje.

Odgovor na to vprašanje je dobil neko soboto, ko se je zvečer spravil pred televizor.

Na klubski mizici skleda čipsa in pokovke, v držaju naslonjača hladno pivo, še pet pločevink na varnem v hladilniku, po NBC-ju pa prenos tekme med Mavericksi in Spursi. Sredi druge četrtine, pri rezultatu 35:34, gre do hladilnika po novo pivo. Za hip razmišlja, če bi vzel še kaj drugega; s pogledom preleti polprazne police, potem ga zazebe v noge in hitro spet zapre vrata hladilnika. Vrne se nazaj v dnevno sobo, sede v naslonjač, stisne pločevinko med kolena in jo z desnico rutinirano odpre. Kljub temu nekaj belih pen steče čez rob ter pade na preprogo. Jezno jih razmaže z bosim stopalom, ne da se mu spet vstajati in hoditi po krpo. Jutri bo po tleh malo posprejal z osvežilcem, da ne bo preveč smrdelo. Na zaslonu Ginobili zgreši odprto trojko in rezultat ostane izenačen na 36 … Ted čuti zoprno lepljivost med nožnimi prsti.

Hudiča, da se mora celo življenje mučiti s to prekleto taco! Če bi ga ubogala, bi bilo vse drugače. Verjetno bi imel čisto normalno, spodobno življenje;  lahko bi se ukvarjal s kakšnim športom, brez skrbi bi zahajal v družbo, zdaj bi bil verjetno že poročen in imel otroke. Tako pa je povsem logično, da se je razvil v samotarja, ki v soboto zvečer sedi sam pred televizorjem, žuli pivo, grizlja čips in gleda skoraj popolnoma nepomembno tekmo rednega dela sezone. Saj je pravzaprav kot invalid! Še hujše, do invalidov so ljudje večinoma razumevajoči, na njega pa gledajo kot na čudaka. In čeprav si z levo roko res ne more praktično nič pomagati, mu tega nihče ne prizna; ko je pred leti zaradi nekih ugodnosti poskušal pridobiti zdravniško potrdilo, je komisija izrazila dvom v resničnost njegovih besed in celo namignila, da verjetno simulira …

Glasno zazeha in se popraska po mednožju. Eh, nima se smisla razburjati. Saj ni tako slabo. Lahko bi bilo še slabše. Saj mu nič ne manjka. Ima čips in pivo in Spursi tik pred koncem prvega polčasa vodijo za devet. Še enkrat zazeha ter se pretegne. Zanka, s katero ima privezano levico, se ob tem nekoliko zrahlja. Avtomatsko jo poskuša popraviti, a očitno potegne za napačen konec vrvi, saj se  levica s hitrim gibom osvobodi in prevrne pivo, da  pade na tla in bele pene brizgnejo vse naokoli. Poskuša jo zgrabiti za zapestje, a se mu izmakne ter mu plane za vrat. Prste mu zasadi globoko v kožo in ga močno stisne za adamovo jabolko, da skoraj v trenutku ostane brez sape. Z desnico se zaman trudi zrahljati njen prijem, pred očmi se mu že začenja temniti. V zadnjem obupnem poskusu zgrabi za mezinec in ga močno zvije nazaj, da glasno poči. Stisk popusti, ranjena levica se za trenutek umakne. A komaj Ted dobro zajeme sapo, ga ponovno napade; stisne se v pest in ga začne udarjati po obrazu. Ted čuti, kako mu poči ustnica in kako se mu iz nosu ulije kri. V ustih se okus piva vse bolj meša s kovinskim okusom krvi. Z drugo roko si poskuša zavarovati obraz, a udarci še zmeraj padajo vsepovprek. Končno se odloči, da mora tvegati in preide v protinapad; sicer prejme dva močna direkta, ki ga skoraj nokavtirata, a  nekako mu uspe zgrabiti odejo ter jo omotati okoli leve roke. Potem se vrže z naslonjača ter jo s težo telesa močno pritisne k tlom. Čez nekaj minut začuti, da je začela dreveneti in nazadnje se mu končno neha upirati. Previdno še močneje omota odejo okoli nje. Obraz ga boli kot hudič, eno oko mu je že začelo otekati, tako da nanj komaj še kaj vidi, verjetno ima tudi zlomljen nos in preklano ustnico – to je bilo hudičevo, res hudičevo blizu, močno preblizu za njegov okus! Jezno se spravi na noge in odide storiti to, kar bi moral že zdavnaj.

Ne zamuja se z oblačenjem, bilo bi tudi preveč tvegano, zato kar bos in v pižami odhiti iz hiše. Na verandi se prižge luč na senzor in mu za silo osvetli pot do drvarnice, majhne in iz surovih desk stesane ute na drugi strani dvorišča. Ko vstopi, za nekaj trenutkov počaka, da se njegove oči privadijo temi. Potem z desnico pograbi sekiro in prisloni v odejo zamotano levico na tnalo. Za hip pomišlja, nato potežka sekiro, zamiži in zamahne …  

Sunek vetra zaloputne vegasta vrata drvarnice. Večerni mrak razpara glasen krik, ki splaši jato vran na bližnjem drevesu. Iz drvarnice se sliši divje udarjanje in sekanje. Potem tišina. Izpod vrat po zemlji počasi priteče temen curek krvi in se nabira v lužo. Čez minuto ali dve se vrata počasi škripajoče odpro. Skozi za pedenj široko režo se iz drvarnice po konicah prstov priplazi v zapestju odsekana roka. Za hip se ustavi, kakor da bi jo zaslepila luč na verandi, nato pa z upognjenim mezincem hitro odšepa v temo.

Zgodba “Sreča revežev” prejela prvo nagrado na Mladikinem natečaju

mladikaNa literarnem natečaju revije Mladika iz Trsta je moja kratka zgodba “Sreča revežev” v kategoriji proznih besedil prejela prvo nagrado, komisija pa je svojo odločitev utemeljila takole:

“Zgodba je postavljena v današnjo Romunijo, z veliko mero humorja se avtor poigrava s temo naslova: Sreča revežev in opozarja na naivnost socialno šibkejših ljudi. Preseneča z živahnostjo pripovedovanja.”

Sam bi morda sicer dejal, da zgodba bolj kot na naivnost socialno šibkejših opozarja na pokvarjenost socialno privilegiranih – ampak najbrž gre pri tem pač za dve plati istega kovanca … 😉

Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 15. februarja ob 20. uri na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3 v Trstu.

Več na: http://www.slomedia.it/znani-zmagovalci-44-literarnega-natecaja-revije-mladika

Kratka zgodba “Lahko mi poveš”

Moški pije pivo, ženska poleg njega srka iz kozarčka za margarito nekakšno živordečo pijačo z majhnim dežničkom. Njej je ime Ana, njemu pa Martin. Par sta že nekaj časa in če se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, bosta enaindvajsetega avgusta praznovala drugo obletnico.

Njun pogovor je temu primeren. Brez velikih tem in z veliko vmesne tišine; kaj se je komu zgodilo v službi, kaj je zvečer po televiziji in kaj je treba nujno kupiti v trgovini. Moko, marmelado in kosmiče. In olje, zmanjkalo bo olja, se spomni Ana, ko naredi še en kratek požirek, ob katerem jo vrh dežnička skorajda zbode v nos. Potem spet molčita. Opazujeta ljudi in redek promet, ki zaspano kroži okoli spomenika sredi manjšega trga. Martin zazeha in se pretegne. Dolgčas mu je, rad bi se pogovarjal o čem zanimivem in zato jo brez pravega razmisleka vpraša, kaj je njena največja skrivnost. Ana za hip otrpne. Nato počasi odloži kozarec na mizo, pogoltne slino, ki si ji nabira v ustih, in ga nezaupljivo pogleda.

»Kako to misliš?« ga vpraša.

»No, skrivnost pač … Nekaj, česar nisi povedala še nikomur. Oziroma tisto, za kar se najbolj bojiš, da bo kdo kdaj izvedel.«

»Joj, res ne vem …«

»Seveda veš!« ji Martin nestrpno skoči v besedo. »Seveda veš, stoprocentno sem prepričan, da si ravnokar pomislila na to. Čisto nehote, seveda. Ampak si pomislila! Na nek dogodek ali kaj drugega, kar skrivaš pred vsemi.«

»Ni mi do filozofiranja,« se Ana zresni in stisne ustnice.

»Ne gre za filozofiranje, samo pogovarjava se. Sicer pa si ti tista, ki vedno poudarja, kako je iskrenost pomembna … Sploh pa ne razumem, zakaj bi morala karkoli skrivati pred mano.«

»Vsak pred vsakim kaj skriva.«

»Sem mislil, da midva nočeva biti kot vsi ostali.«

»Nihče noče biti kot vsi ostali. Ampak smo si vseeno podobni kot jajce jajcu.«

»Kdo zdaj filozofira? Daj, ne izmikaj. Če ti je nerodno, lahko jaz prvi povem …«

»Ne, ne gre za to,« ga Ana nestrpno prekine.

»Za kaj pa potem gre?«

»Pač nočem govoriti o tem, okej?«

»Saj te ne silim, samo ni mi jasno, zakaj ne.«

Ana vzame rumeno-modro-rdeč dežniček iz kozarca ter ga zavrti med prsti, da se barve zabrišejo in pomešajo.

»Mogoče me je strah, da potem ne boš več hotel biti z mano, prav?« reče nekoliko tiše.

Martin se glasno zasmeje in zmaja z glavo. »Pa saj me menda poznaš! Meni lahko poveš karkoli, brez skrbi, nisem od včeraj.«

To je bilo res, doživel je že vse mogoče in še več. Sploh kar se žensk tiče. Ena njegovih bivših punc mu je po nekaj mesecih priznala, da si je kot študentka služila denar z igranjem v porno filmih. Najprej ga je sicer malo šokiralo, pa hkrati tudi dovolj vznemirilo, da je vseeno ostal z njo. Že res, da se je sam pri sebi včasih spraševal to in ono … A na splošno ga ni preveč motilo in ko sta šla narazen, nista šla zaradi tega. Potem so bile tu še druge, vse bolj ali manj čudne, z večjo ali manjšo posebnostjo …

»Boš videla, da ti bo lažje, če mi poveš,« jo s kazalcem nežno poboža po zapestju. »In vsaka taka stvar, ki jo veva drug o drugem, naju bo še veliko bolj povezala, pa tudi če je še tako neumna, nenormalna in nemoralna … Še posebej, če je nenormalna in nemoralna!«

Ana še naprej trmasto gleda v pisan dežniček, ki ga zdaj čisto počasi vrti med prsti. Sunek vetra privzdigne rob prta na mizi. Martin iztegne roko, popravi nagubano blago ter ga brez potrebe še nekajkrat pogladi z dlanjo.

In potem Ana začne govoriti.

Ko slabe pol ure kasneje konča svojo pripoved, Martin negibno strmi v bronasti kip sredi trga. Grizlja spodnjo ustnico. Zbira moči, da bi se spet obrnil proti njej in ji pogledal v obraz. Ko mu končno uspe, je stol poleg njega že dolgo prazen.