Branje v Celju

mkcčrkaKAJ? Gostovanje MKC Črke na Festivalu IRIU.

KDO? Denis Škofič, Tonja Jelen, Jan Šmarčan, Petra Bauman, Nina Medved, Gregor Stamejčič – Grizli, Gregor Lozar in Tomo Podstenšek.

KJE? V prostorih Mladinskega centra Celje.

KDAJ? V sredo, 2. 11. 2015 ob 18:00.

 

Česa se bojim?

Nekaj refleksij ob petkovih terorističnih napadih v Parizu.

Ko sem spremljal poročila, me je postalo strah.

p1Pa ne tega, da bo naslednjič razneslo mene, ko bom pil kavo na Poštni ulici sredi Maribora. In tudi to, da bi sam ali nekdo mojih bližnjih kot turist postal žrtev napada v kakšnem večjem evropskem mestu, me po pravici povedano ne skrbi preveč – konec koncev je verjetnost za kaj takšnega kljub vsemu precej manjša od smrti v prometni nesreči, na primer.

Ne, postalo me je strah, na kakšen način bodo zahodne države tokrat zlorabile smrt svojih državljanov – katere človekove pravice bodo v imenu zagotavljanja varnosti omejevane in kršene, katere nove vojne se bodo bojevale pod pretvezo “zaščite civilizacije” ali kakšnim drugim gromkodonečim geslom.

Postalo me je strah dvoličnosti medijskih reakcij, ki s svojim poročanjem o različnih tragičnih dogodkih znova in znova kažejo, katera človeška življenja so za Zahod vredna več in katera manj, in na tak način posredno spodbujajo še večjo radikalizacijo na vseh straneh.

p2Postalo me je strah, s kakšno lahkoto se ljudi poenostavljeno predalčka v kategorije glede na njihovo barvo kože, versko prepričanje, nacionalnost, izvor ali druge okoliščine. Še bolj me je postalo strah, ko sem pomislil, na kakšne načine se lahko omenjene delitve izkoristi in zlorabi.

Postalo me je strah sveta, v katerem bivše kolonialne velesile in sedanje izkoriščevalke (ki svoje interese sicer brez prevelikih pravnih ali moralnih zadržkov zlepa ali zgrda uveljavljajo širom po svetu) s takšno lahkoto prevzemajo vlogo moralnih avtoritet in absolutnih žrtve – no, tega me pravzaprav ni strah, to se mi samo gnusi.

Postalo me je strah popreproščene delitve na »naše« in »njihove«, ker res ne najdem racionalno utemeljenega kriterija, kako bi bila sploh mogoče, tudi če bi se mi zdela smiselna (pa se mi ne).

Postalo me je strah marsičesa, še najbolj pa ljudi, ki jih je strah in ki so zaradi svojega strahu pripravljeni podpreti marsikaj, kar sicer ne bi, in sprejeti omejevanja svoboščin in pravic, za katere smo vsaj prebivalci milnega mehurčka imenovanega Evropa zmotno mislili, da so samoumevne.