Če kdo raje bere kot posluša – besedili dveh radijskih iger

Na željo enega od poslušalcev objavljam tekstovni predlogi dveh radijskih iger v PDF formatu (v osnovi gre za nekoliko prirejeno verzijo prvotno dramskih besedil):

MEHKEJŠI KRUH (.pdf)

HVALA NELEPA, GOSPOD! (.pdf)

Obe radijski igri (in povezave do nekaterih drugih zvočnih posnetkov v arhivu RTV Slovenija) lahko  najdete in poslušate tukaj.

Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”

/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
 –

Kratka zgodba v Artikulacijah

WP_20160606_17_22_56_Pro (3).jpgV Artikulacijah – “časopisu za čitanje”,  so bili objavljeni tudi prispevki udeležencev literarnega festivala Alpe Adria.

Moja zgodba Osvoboditev je tako doživela svojo prvo objavo v prevodu (prevajalec: Božidar Brezinščak Bagola), v slovenskem originalu pa jo lahko premierno preberete v nadaljevanju.

OSVOBODITEV (kratka zgodba)

Ni se natančno spomnil, kdaj ga je nehala ubogati.

Mogoče je bilo to v petem razredu osnovne šole, ko je na hodniku prijel Maggie Larkin za rit in je moral zaradi tega k ravnatelju. Maggie je celo trdila, da ji je poskusil potisniti sredinec »prav v luknjo«, a kolikor je sam vedel, temu vseeno ni bilo tako.

Mogoče pa je bilo že kdaj prej, na primer takrat, ko sta skupaj z Benom Cartwrightom neke zime metala kepe v zapuščeno pasjo uto in je potem on brez pravega razloga zalučal kepo v skoraj čisto nasprotno smer ter razbil šipo na hiši starega Willa Humphriesa. Doma ga je potem oče za kazen namlatil s pasom, novo steklo pa je moral plačati iz svojih prihrankov.

Morda se je začelo prav takrat, morda pa tudi kdaj prej ali kasneje.

WP_20160606_17_22_30_Pro (4).jpg

Zagotovo pa je bila v srednji šoli že tako nepredvidljiva in nezanesljiva, da jo je imel večino časa obvezano in trdno privezano k telesu; če ga je kdo kaj vprašal, se je izgovarjal na kronično poškodbo komolca. Starši so ga po nekaj tednih seveda poslali k zdravniku in dr. Walker ga je na hitro pregledal ter strokovno ugotovil, da gre najbrž za »vnetje živcev ali kaj takega«, kar ima za posledico nehotene in nenadzorovane refleksne gibe, »bi pa moralo čez čas miniti samo od sebe.«

Ampak ni minilo. Pravzaprav je postajalo vedno hujše in ko je mama v neki reviji prebrala, da lahko imajo tiki in takšne stvari tudi psihične vzroke, so ga poslali k psihiatru. Oče je bil  proti, saj ni želel, da bi v ulici govorili, da se je njegovemu sinu zmešalo. Psihične težave imajo slabiči, »pravi moški stisnejo zobe in storijo, kar je treba«. Je bil doma kar velik kraval zaradi tega, z razbitimi krožniki in vsem … Toda na koncu je obveljala mamina. »Dobro, pa naj gre! Ampak če se izkaže, da ima slučajno res kakšne psihične težave, je to tvoja krivda, da veš,« je oče na koncu odnehal, zaloputnil z vrati in se šel kujat v garažo. Kadar se je Ted kasneje spominjal tega prepira, ga je vedno zanimalo, ali je oče sploh kdaj slišal za Freuda ali pa so bile njegove besede le luciden preblisk.

Ko je sedem let in nekaj tisoč dolarjev kasneje prenehal hoditi na terapije, je moral priznati, da je v tem času izvedel marsikaj o samem sebi. Znebil se je strahu pred pajki, sklestil fobijo pred letenjem na nivo blage anksioznosti ter bil popolnoma sprijaznjen s dolžino svojega penisa. A leva roka ga še vedno ni hotela ubogati; če je ni imel varno privezane, je prijemala in metala predmete, mečkala prte, udarjala po mizi in počela vse sorte stvari. Njeno obnašanje je bilo brez vsakršnega vidnega vzorca ali vnaprejšnje napovedi – pri tridesetih letih je lahko z gotovostjo trdil le, da ne more nikoli z gotovostjo vedeti, kaj bo storila. Če je poskušal z njo zavestno kaj narediti, ga je včasih poslušala, včasih sploh ni odreagirala, še najpogosteje pa je storila nekaj popolnoma tretjega.

Sicer pa se je na življenje z njo nekako navadil. Ko je ugotovil, da ji ne sme zaupati, nanjo pač ni več računal in jo je imel pod skrbnim nadzorom – kakor kakšnega preveč popadljivega psa, ki ga imaš večino časa zaklenjenega v pesjaku.

Seveda mu je kljub temu pogosto povzročala težave. Med preoblačenjem je potreboval tudi po deset minut, da jo je spravil v rokav, pri tuširanju mu je vztrajno metala milo na tla in tudi ko je bila privezana, ga je rada suvala pod rebra. Nekajkrat ji je uspelo celo odvezati vozle ali pa je strgala vrv in takrat je nastal pravi kaos: otipavala je ljudi, prevračala kozarce, mahala in krilila vsenaokrog, da jo je z desnico komaj ukrotil. Enkrat je pobezljala med vožnjo in obrnila volan, da sta zletela s ceste. K sreči brez hujših posledic.   

A zares ga je začelo skrbeti, ko je postala nasilna. Kadar jo je bil iz takšnega ali drugačnega vzroka prisiljen za nekaj hipov osvoboditi, ga je začela divje praskati po bedrih in ga včasih ranila do krvi. In če ni pazil, ga je mimogrede boksnila v jajca ali uščipnila v bradavičko. Tudi klofuto mu je že primazala, da cukanja za lase ali grobega vrtanju po nosu niti ne omeni. Ti incidenti so sčasoma postajali vse hujši in vse pogostejši in Teda je resno skrbelo, kam vse to pelje.

Odgovor na to vprašanje je dobil neko soboto, ko se je zvečer spravil pred televizor.

Na klubski mizici skleda čipsa in pokovke, v držaju naslonjača hladno pivo, še pet pločevink na varnem v hladilniku, po NBC-ju pa prenos tekme med Mavericksi in Spursi. Sredi druge četrtine, pri rezultatu 35:34, gre do hladilnika po novo pivo. Za hip razmišlja, če bi vzel še kaj drugega; s pogledom preleti polprazne police, potem ga zazebe v noge in hitro spet zapre vrata hladilnika. Vrne se nazaj v dnevno sobo, sede v naslonjač, stisne pločevinko med kolena in jo z desnico rutinirano odpre. Kljub temu nekaj belih pen steče čez rob ter pade na preprogo. Jezno jih razmaže z bosim stopalom, ne da se mu spet vstajati in hoditi po krpo. Jutri bo po tleh malo posprejal z osvežilcem, da ne bo preveč smrdelo. Na zaslonu Ginobili zgreši odprto trojko in rezultat ostane izenačen na 36 … Ted čuti zoprno lepljivost med nožnimi prsti.

Hudiča, da se mora celo življenje mučiti s to prekleto taco! Če bi ga ubogala, bi bilo vse drugače. Verjetno bi imel čisto normalno, spodobno življenje;  lahko bi se ukvarjal s kakšnim športom, brez skrbi bi zahajal v družbo, zdaj bi bil verjetno že poročen in imel otroke. Tako pa je povsem logično, da se je razvil v samotarja, ki v soboto zvečer sedi sam pred televizorjem, žuli pivo, grizlja čips in gleda skoraj popolnoma nepomembno tekmo rednega dela sezone. Saj je pravzaprav kot invalid! Še hujše, do invalidov so ljudje večinoma razumevajoči, na njega pa gledajo kot na čudaka. In čeprav si z levo roko res ne more praktično nič pomagati, mu tega nihče ne prizna; ko je pred leti zaradi nekih ugodnosti poskušal pridobiti zdravniško potrdilo, je komisija izrazila dvom v resničnost njegovih besed in celo namignila, da verjetno simulira …

Glasno zazeha in se popraska po mednožju. Eh, nima se smisla razburjati. Saj ni tako slabo. Lahko bi bilo še slabše. Saj mu nič ne manjka. Ima čips in pivo in Spursi tik pred koncem prvega polčasa vodijo za devet. Še enkrat zazeha ter se pretegne. Zanka, s katero ima privezano levico, se ob tem nekoliko zrahlja. Avtomatsko jo poskuša popraviti, a očitno potegne za napačen konec vrvi, saj se  levica s hitrim gibom osvobodi in prevrne pivo, da  pade na tla in bele pene brizgnejo vse naokoli. Poskuša jo zgrabiti za zapestje, a se mu izmakne ter mu plane za vrat. Prste mu zasadi globoko v kožo in ga močno stisne za adamovo jabolko, da skoraj v trenutku ostane brez sape. Z desnico se zaman trudi zrahljati njen prijem, pred očmi se mu že začenja temniti. V zadnjem obupnem poskusu zgrabi za mezinec in ga močno zvije nazaj, da glasno poči. Stisk popusti, ranjena levica se za trenutek umakne. A komaj Ted dobro zajeme sapo, ga ponovno napade; stisne se v pest in ga začne udarjati po obrazu. Ted čuti, kako mu poči ustnica in kako se mu iz nosu ulije kri. V ustih se okus piva vse bolj meša s kovinskim okusom krvi. Z drugo roko si poskuša zavarovati obraz, a udarci še zmeraj padajo vsepovprek. Končno se odloči, da mora tvegati in preide v protinapad; sicer prejme dva močna direkta, ki ga skoraj nokavtirata, a  nekako mu uspe zgrabiti odejo ter jo omotati okoli leve roke. Potem se vrže z naslonjača ter jo s težo telesa močno pritisne k tlom. Čez nekaj minut začuti, da je začela dreveneti in nazadnje se mu končno neha upirati. Previdno še močneje omota odejo okoli nje. Obraz ga boli kot hudič, eno oko mu je že začelo otekati, tako da nanj komaj še kaj vidi, verjetno ima tudi zlomljen nos in preklano ustnico – to je bilo hudičevo, res hudičevo blizu, močno preblizu za njegov okus! Jezno se spravi na noge in odide storiti to, kar bi moral že zdavnaj.

Ne zamuja se z oblačenjem, bilo bi tudi preveč tvegano, zato kar bos in v pižami odhiti iz hiše. Na verandi se prižge luč na senzor in mu za silo osvetli pot do drvarnice, majhne in iz surovih desk stesane ute na drugi strani dvorišča. Ko vstopi, za nekaj trenutkov počaka, da se njegove oči privadijo temi. Potem z desnico pograbi sekiro in prisloni v odejo zamotano levico na tnalo. Za hip pomišlja, nato potežka sekiro, zamiži in zamahne …  

Sunek vetra zaloputne vegasta vrata drvarnice. Večerni mrak razpara glasen krik, ki splaši jato vran na bližnjem drevesu. Iz drvarnice se sliši divje udarjanje in sekanje. Potem tišina. Izpod vrat po zemlji počasi priteče temen curek krvi in se nabira v lužo. Čez minuto ali dve se vrata počasi škripajoče odpro. Skozi za pedenj široko režo se iz drvarnice po konicah prstov priplazi v zapestju odsekana roka. Za hip se ustavi, kakor da bi jo zaslepila luč na verandi, nato pa z upognjenim mezincem hitro odšepa v temo.

Kratka zgodba “Lahko mi poveš”

Moški pije pivo, ženska poleg njega srka iz kozarčka za margarito nekakšno živordečo pijačo z majhnim dežničkom. Njej je ime Ana, njemu pa Martin. Par sta že nekaj časa in če se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, bosta enaindvajsetega avgusta praznovala drugo obletnico.

Njun pogovor je temu primeren. Brez velikih tem in z veliko vmesne tišine; kaj se je komu zgodilo v službi, kaj je zvečer po televiziji in kaj je treba nujno kupiti v trgovini. Moko, marmelado in kosmiče. In olje, zmanjkalo bo olja, se spomni Ana, ko naredi še en kratek požirek, ob katerem jo vrh dežnička skorajda zbode v nos. Potem spet molčita. Opazujeta ljudi in redek promet, ki zaspano kroži okoli spomenika sredi manjšega trga. Martin zazeha in se pretegne. Dolgčas mu je, rad bi se pogovarjal o čem zanimivem in zato jo brez pravega razmisleka vpraša, kaj je njena največja skrivnost. Ana za hip otrpne. Nato počasi odloži kozarec na mizo, pogoltne slino, ki si ji nabira v ustih, in ga nezaupljivo pogleda.

»Kako to misliš?« ga vpraša.

»No, skrivnost pač … Nekaj, česar nisi povedala še nikomur. Oziroma tisto, za kar se najbolj bojiš, da bo kdo kdaj izvedel.«

»Joj, res ne vem …«

»Seveda veš!« ji Martin nestrpno skoči v besedo. »Seveda veš, stoprocentno sem prepričan, da si ravnokar pomislila na to. Čisto nehote, seveda. Ampak si pomislila! Na nek dogodek ali kaj drugega, kar skrivaš pred vsemi.«

»Ni mi do filozofiranja,« se Ana zresni in stisne ustnice.

»Ne gre za filozofiranje, samo pogovarjava se. Sicer pa si ti tista, ki vedno poudarja, kako je iskrenost pomembna … Sploh pa ne razumem, zakaj bi morala karkoli skrivati pred mano.«

»Vsak pred vsakim kaj skriva.«

»Sem mislil, da midva nočeva biti kot vsi ostali.«

»Nihče noče biti kot vsi ostali. Ampak smo si vseeno podobni kot jajce jajcu.«

»Kdo zdaj filozofira? Daj, ne izmikaj. Če ti je nerodno, lahko jaz prvi povem …«

»Ne, ne gre za to,« ga Ana nestrpno prekine.

»Za kaj pa potem gre?«

»Pač nočem govoriti o tem, okej?«

»Saj te ne silim, samo ni mi jasno, zakaj ne.«

Ana vzame rumeno-modro-rdeč dežniček iz kozarca ter ga zavrti med prsti, da se barve zabrišejo in pomešajo.

»Mogoče me je strah, da potem ne boš več hotel biti z mano, prav?« reče nekoliko tiše.

Martin se glasno zasmeje in zmaja z glavo. »Pa saj me menda poznaš! Meni lahko poveš karkoli, brez skrbi, nisem od včeraj.«

To je bilo res, doživel je že vse mogoče in še več. Sploh kar se žensk tiče. Ena njegovih bivših punc mu je po nekaj mesecih priznala, da si je kot študentka služila denar z igranjem v porno filmih. Najprej ga je sicer malo šokiralo, pa hkrati tudi dovolj vznemirilo, da je vseeno ostal z njo. Že res, da se je sam pri sebi včasih spraševal to in ono … A na splošno ga ni preveč motilo in ko sta šla narazen, nista šla zaradi tega. Potem so bile tu še druge, vse bolj ali manj čudne, z večjo ali manjšo posebnostjo …

»Boš videla, da ti bo lažje, če mi poveš,« jo s kazalcem nežno poboža po zapestju. »In vsaka taka stvar, ki jo veva drug o drugem, naju bo še veliko bolj povezala, pa tudi če je še tako neumna, nenormalna in nemoralna … Še posebej, če je nenormalna in nemoralna!«

Ana še naprej trmasto gleda v pisan dežniček, ki ga zdaj čisto počasi vrti med prsti. Sunek vetra privzdigne rob prta na mizi. Martin iztegne roko, popravi nagubano blago ter ga brez potrebe še nekajkrat pogladi z dlanjo.

In potem Ana začne govoriti.

Ko slabe pol ure kasneje konča svojo pripoved, Martin negibno strmi v bronasti kip sredi trga. Grizlja spodnjo ustnico. Zbira moči, da bi se spet obrnil proti njej in ji pogledal v obraz. Ko mu končno uspe, je stol poleg njega že dolgo prazen.

Iz zbirke kratkih zgodb “Vožnja s črnim kolesom”

Odlomek iz zgodbe  Maščevanje Svetovidovo:

“Skozi deželo se vije reka. Nad reko se dviga strm hrib. Na hribu je zgrajena cerkev. V cerkvi pa stoji kip Svetega Vida, kajti prav temu svetniku je božja hiša posvečena.

Kip ni na prvi pogled nič posebnega; izrezljan je precej nevešče, njegova celotna drža je okorna, izraz na obrazu pa popolnoma brezizrazen, če izvzamemo navzgor proti nebu zasukane oči, zaradi katerih se vidijo beločnice, kakor da bi svetega moža dajala božjast.

Pod vsemi plastmi barve in kasneje dodano pozlato pa se skriva stara lesena skulptura, ki jo je na vozu skupaj z zlatim kelihom in drugimi rečmi sredi šestnajstega stoletja iz severnonemških dežel s seboj privlekel katoliški duhovnik, ko je pred luteranskimi heretiki pribežal v te zakotne kraje.

Zlati kelih so bojda kasneje ukradli cigani, kip pa je ostal. Na začetku osemnajstega stoletja so ga ponovno prepleskali, ozaljšali rob svetnikovih oblačil z zlatimi lističi in mu na glavo nasadili pozlačeni polkrog, ki naj bi ponazarjal avreolo. Manjših popravil in dodelav je bil kasneje deležen še dvakrat, prvič tisoč osemsto petnajstega, v počastitev zmage, ko so cesarski dokončno pregnali Francoze, ter drugič devetnajsto osmega, ker se je z obraza začela luščiti barva in so farani začeli šepetati, da je Sv. Vid zbolel za gobavostjo.

Nato naslednjih sto let ne kip ne notranjost cerkvice večjih sprememb nista bila deležna, čeprav so župniki tako rekoč vsako leto moledovali, da je oprema glavnega in edinega oltarja tako siromašna, da jih je ob nedeljah sram stopiti pred vernike. A v škofiji so ocenili, da je za tistih nekaj deset duš, ki so raztresene po okoliškem hribovju, dovolj velika milost že to, da sploh imajo lastno faro in da jim ni treba hoditi k službi božji v dolino.

Kar pa zadeva dušne pastirje, ki so jih pošiljali v to zakotje, so bili dvoje vrst; mladi novomašniki brez poznanstev ali pomembnejših družinskih vezi, in pa duhovniki, ki jih je bilo potrebno zaradi takšnih ali drugačnih pregreh premestiti na manj izpostavljeno mesto.

Sedanji župnik je sodil v drugo kategorijo, njegova šibka točka pa niso bile ne kuharice, ne poročene žene in tudi rdečelični birmanci ne. Možakar je samo prepogosto pogledal malce globlje v kozarec. In je gledal in gledal in gledal, dokler se mu ni ob nepravem času zavrtelo v glavi, takoj nato pa še v trebuhu, pa je v trenutku, ko je pokleknila, da bi sprejela hostijo, pobruhal gospo županjo in si s tem priboril službovanje v tej cerkvici na hribu nad reko.

Poznega oktobrskega večera, ko je bolj žejen kot lačen ležal v svoji postelji, se je naenkrat domislil, da mora biti v zakristiji shranjena še polna pletenka mašnega rdečega vina. Nekaj časa se je še upiral skušnjavi, nazadnje pa le ogrnil haljo, obul natikače in prečkal tistih par metrov dvorišča med župniščem in cerkvijo.

Ravnokar je odpiral omaro in se poigraval z mislijo, da bi prigriznil še kakšno neposvečeno hostijo, ko je zaslišal glasen ropot, ki je odjeknil po cerkveni ladji.

Brž je odskočil k steni in pograbil najbližji predmet, ki mu je prišel pod roke. Nato se je oborožen z velikim lesenim razpelom pognal proti vratom, odločen, da s podobo križanega razčesne betico vandalu, ki si je drznil skruniti njegovo cerkev. Previdno je vstopil in počakal, da so se mu oči navadile polteme v prostoru, ki ga je osvetljevalo le dober ducat sveč. Morda je v tistem potegnil piš vetra skozi polodprta vrata in zamajal plamene, da so vztrepetale sence na zidu, morda pa je resnično nekaj skrivaje med klopmi zbežalo proti glavnemu cerkvenemu portalu.

Župnik je urno iztegnil roko k stikalu in prižgal luči. Temino je presekala bela bleščava umetne svetlobe. V cerkvi ni bilo nikogar. Hitro je stekel proti kropilnici, oziraje se levo in desno za vsiljivcem. Nič. Očitno se mu je vse skupaj samo zdelo. Povesil je razpelo in se pomirjen napotil proti oltarju. Potem je nenadoma obstal in se zabolščal v praznino, ki je zevala v niši med dvema stebroma.

Ozrl se je naokoli; nikjer nikogar. Nato je spustil pogled in se nejeverno zastrmel še v tla.

Tam sta ležala odvržena palmova veja in zlati polkrog, nedaleč proč pa še križ, ki so ga ob obnovi leta osemnajsto petnajst potisnili v roke svetniku namesto polomljenega petelina – tega so lesni črvi tako izvotlili, da mu ni bilo več pomoči. A niso bili ti predmeti tisti, zaradi katerih so se zašibila župnikova kolena. Vse našteto bi lahko s kipa potrgali tudi brezbožni skrunilci. Malo težje pa bi jim uspelo z njega sleči izklesana rdeče-modro-zlata oblačila, ki so prav tako ležala odvržena pred oltarjem.

Videti je bilo, kakor da bi Sv. Vid sam odvrgel obleko in svoja obeležja, stopil s kamnitega podstavka in odšel. Toda kam? In zakaj?!

Župniku se je začelo temniti pred očmi. Kakšen božji služabnik je vendar, če mu zdaj še svetniki bežijo iz cerkve! …”

Odlomek iz romana “Sodba v imenu ljudstva”

“Zoran je v žepu pripravil pištolo in čakal, da zasliši korake. Za zdaj je šlo vse po načrtu. Seveda se lahko zmeraj kaj zaplete, vsega ne moreš predvideti, parametrov je enostavno preveč. Pomembno je, da se držiš načrta in ne delaš napak. Ostalo je prepuščeno temu, kar navadni ljudje imenujejo sreča.

Na drugi strani se je že slišalo korake, ki so ob vsako naslednjo stopnico udarile z globljim in bolj donečim zvokom. Prišlo je malo prej, kot je pričakoval, res pa da ni gledal na uro, tako da je najbrž vse v redu. Ko se je tempo odmevanja korakov spremenil in ustalil na najglobljem tonu, je tudi sam zavil okoli vogala. Možakar na drugi strani se je zdrznil, za trenutek je že kazalo, da bo morda  zbežal, nato pa je mirno nadaljeval svojo pot. Njegova reakcija je Zorana kljub temu zbegala, ustrašil se je že, da je žrtev kaj zaslutila, potem pa brž odgnal to misel – seveda se vsak nekoliko zdrzne, če sredi noči na temačnem kraju naleti na neznanca. Približevala sta se počasi, a se je Zoranu kljub temu zdelo, da bo do mimohoda prišlo prehitro, da nekako še ni povsem pripravljen. Nezavedno je začel krajšati korake in mencanje v hoji se je kmalu preselilo tudi v siceršnjo neodločenost; naenkrat se mu je ročaj pištole, ki jo je stiskal v žepu, zazdel nenavadno okoren, prsti se nekako niso hoteli prav oviti okoli njega, niso se hoteli spojiti s hladno kovino, res bi bilo bolje, če bi vzel glocka. Za hip ga je prešinilo, če je metek v cevi, za hipec je pomislil, kaj če pištola zataji …

Tarča je bila sedaj oddaljena le še nekaj korakov in lahko se je tudi sam prepričal, da je prava, podžupana in bivšega poslanca je pred tem videl v živo od blizu sicer le enkrat ali dvakrat, zato pa neštetokrat po televiziji in v časopisih. V zanj značilni poslovni obleki, z živozeleno srajco in kričeče oranžno kravato, ki je nekoliko poševno visela z bikovskega vratu, je bil v svoji čokatosti videti nekako smešno majhen in nenevaren; nič kaj podoben človeku, ki krade milijone in mešetari z nacionalnim interesom in občinskimi zemljišči. Tudi njegove plavkaste oči so skozi debela stekla očal gledale v svet nadvse pohlevno, nekaj telečjega je bilo v njih, ko so se prej začudeno kot prestrašeno zabuljile vanj. Brž je umaknil pogled in stopil mimo, dovolj blizu, da se je s komolcem skorajda dotaknil rokava temnomodrega suknjiča. Zdaj bi se moral obrniti, potegniti iz žepa pištolo in izstreliti en naboj v hrbet, nato pa še enega v glavo in po potrebi še tretjega, če bi obstajal najmanjši dvom o smrtnosti prvih dveh. Ta obrat je v zadnjih tednih neštetokrat zvadil, včasih sam, včasih skupaj s fanti v telovadnici. Zdaj pa je zamudil, samo za trenutek je okleval in bilo je prepozno, tarča se je že oddaljevala. Zadržal  je sapo, potegnil pištolo iz žepa, cev se je skorajda zataknila za blago, ko je dvigal orožje, se je tudi njemu naenkrat zazdela neverjetno težko; prav vsi pomisleki fantov, ki se jim je še nedolgo nazaj posmehoval, so se mu ta večer zdeli upravičeni.

Počasi je izdihnil in se obrnil na peti. Naredil je dva hitra koraka, vsaj hotel je narediti dva hitra koraka, a se je nenadoma začelo vse odvijati s polžjo hitrostjo, kakor v počasnem posnetku. Utrip njegovega srca je razvlečeno odmeval po predoru. Taaa-taaap! Roka se je iztegnila, pištola je postala še težja, še bolj okorna. Taaa-taaap! Tarča je bila oddaljena le kakšna dva metra in pol, njen hrbet širok, nad modrim ovratnikom so se risale debele gube na rejenem vratu, plešasta glava je odbijala medlo svetlobo utripajoče luči. Taaaa-taaap! Poskušal je nameriti, cev pištole je nezanesljivo nihala od enega vogala modrega pravokotnika do drugega. Ko je bila na sredini, je pokrčil kazalec. Taaa-tap! Žrtev je nekaj posumila in začela obračati glavo, v tem pa je metek že zletel iz cevi, prisegel bi lahko, da ga je videl, kako se počasi vrti v zraku in potuje proti svojemu cilju, čeprav je kaj takega seveda popolnoma nemogoče. Taaaaaa-taap! Strel je bil dober, tik pod lopatico, le nekaj centimetrov levo od hrbtenice, naravnost v srce ali pa vsaj presneto blizu. Modra suknja se je zavrtela, težko telo je telebnilo po tleh in čas je spet stekel z normalno hitrostjo, odmev poka je napolnil podzemni prostor in preglasil utripe srca. Hitro je pristopil in izstrelil v hropeče truplo še dva naboja. Šele potem se je ovedel in nameril v glavo; nekako je pričakoval, da se bo razčesnila kot lubenica, pa se ni, samo trznila je, na temenu je ostala majhna vhodna rana, s spodnje strani pa se je začela po betonu naglo širiti temna lokva krvi. Vtaknil je pištolo nazaj v žep in stekel iz predora.”

Pod neznancem (kratka zgodba)

Receptorka me je že ob namestitvi prijazno opozorila, da se lahko zgodi, da se mi v sobi sredi noči pridruži še kdo – majhen hostel v majhnem kraju pač, z eno samo večposteljno sobo. Prijazno sem prikimala, seveda, ni problema; preveč resno pa na družbo kljub vsemu nisem računala.

Izbrala sem si eno od spodnjih ležišč ter se kmalu zatem spravila k počitku.

Sredi noči pa me je nenadoma prebudilo glasno škrtanje in cviljenje tečajev. V polsnu sem se obrnila in pri polodprtih vratih v svetlobi s hodnika za hip uzrla veliko, temno senco. Vrata so se škripajoče zaprla in spet je zavladala popolna tema.

Že to, da neznanec ni prižgal luči, je bilo nadvse sumljivo. Potem sem slišala negotove, težke korake, ki so se približevali naravnost proti moji postelji. Pritajila sem dihanje in pri sebi  potihem preklinjala svoje izdajalsko srce, zakaj mora razbijati tako zelo na glas. Neznanec je nekaj nerazumljivo zamomljal z globokim moškim basom – bil je le še korak ali dva oddaljen od mene! Čutila sem, kako se je z rokami naslonil na leseno ogrodje pograda in že sem zajela sapo, da bi od strahu na ves glas zakričala, a v nenadni otrplosti krika nisem mogla izviti iz grla; samo ležala sem tam, nepremična, nemočna, prepuščena na milost in nemilost neznanemu moškemu, ki je sopihal v neposredni bližini.

Šele čez nekaj dolgih, neskončno dolgih trenutkov sem doumela, da tujec pleza po lestvi na ležišče nad menoj. Smrtni strah je za spoznanje popustil, pa se spet prebudil, ko se je njegovo težko telo med glasnim pokanjem letvic zvalilo na pograd; očitno je moral biti pravi hrust, za trenutek sem se že ustrašila, da postelja ne bo zdržala njegove teže in me bo pokopala pod seboj. Počasi in previdno sem dvignila roko in s prsti v temi natipala deščice – res so se pošteno upognile, moški je moral imeti vsaj sto ali sto dvajset kilogramov.

Naenkrat je poleg mene nekaj glasno treščilo na tla. In potem še enkrat! Bliskovito sem umaknila roko in se ugriznila v ustnico; prav močno sem se ugriznila, tako, da sem v ustih začutila kovinski okus krvi. Potem sem zaznala še nekaj drugega; jedek, gost in smrdljiv vonj, ki mi je pojasnil ropotanje – moški se je sezul in odvrgel svoje čevlje.

Šlo mi je na bruhanje in  previdno sem si potegnila rob rjuhe čez nos in usta. Še vedno se nisem upala kdo ve kaj premikati, zaenkrat sem imela srečo, da me ni opazil, zato nisem hotela ničesar tvegati.

Od zakrčenosti so mi začeli dreveneti prsti na desni nogi, orjak nad menoj pa ni in ni hotel zaspati. Obračal se je sem in tja, da se je tresel ves pograd, kaj pograd, tresla se je cela soba, vsa hiša, v kateri je bil hostel, se je tresla in če so v majhnem kraju imeli kakšnega seizmologa, bi najbrž  lahko potrdil, da se je opazno stresla tudi celotna vasica z neposredno okolico vred – tako močno je lomastil orjak pred spanjem. Vem, mislite, da pretiravam, ampak če bi bili na mojem mestu, zagotavljam, da vam ne bi šlo nič kaj na smeh.

Šele čez čas se je neznanec za silo umiril in po sobi se je razleglo njegovo glasno, hrkajoče smrčanje, ki mi je kmalu začelo parati živce.

Saj ne, da bi sicer lahko zaspala, o, ne, kaj takega se s sumljivim velikanom v sobi nikakor ne bi upala, a frekvenca njegovega žaganja je res neznosno boleče praskala po mojih bobničih. Še huje je bilo, kadar je smrčanje potihnilo in je neznanec v spanju zacmokal ali se obrnil na bok in glasno prdnil. Moje zajčje srce je v tistem trenutku spet podivjalo in pregnalo dremež, ki me je proti jutru vendarle začel zmagovati.

Nisem si drznila niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi moški vedel, da komaj dobrega pol metra pod njim leži nebogljena dvajsetletna devica, ki se sicer ne more pohvaliti s kakšno posebno obdarjenostjo z oblinami, ki se pravzaprav sploh ne more pohvaliti z ničemer in ki nikakor ni lepotica, ki ni niti simpatična, če sem čisto poštena in sodim po tistem, kar vsako jutro vidim v ogledalu … Ampak saj ste verjetno že slišali, da je ponoči vsaka krava črna, najbrž velja podobno tudi za ženske, neznanec pa je bil sodeč po zvokih, ki jih je spuščal, prava surovina in takemu je najbrž vseeno kaj dobi, samo da dobi.

Čemela sem torej nepomično v svoji postelji s široko odprtimi očmi, se trudila, da bi se čim manj tresla od strahu in napeto prisluškovala šumom z zgornje postelje. O spanju seveda ni bilo več niti govora. Tako je minila cela večnost, a nazadnje se je vendarle začelo daniti; sicer počasi in negotovo je skozi zavese na oknu v sobo pronicala jutranja svetloba in postopoma vračala predmetom njihovo barvo in obliko.

Bila sem že skoraj rešena, tedaj pa se je nad menoj predirljivo oglasil alarm na telefonu; spet sem se že ničkolikič zdrznila in če to noč nisem doživela infarkta, ga najbrž ne bom nikoli, genske predispozicije gor ali dol. Tip nad menoj se je prevalil na drugo stran in utišal budilko. Potem je globoko zavzdihnil, glasno zazehal in začel plezati po lestvi navzdol.

Zadržala sem dih.

Čez nekaj sekund je pred mano stalo majhno, suhljato dekletce z razmršenimi lasmi.

»Hi! I´m Ingrid from Denmark …«

Odlomek iz romana “Dvigalo”

“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo  spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”