Odlomek iz zgodbe Maščevanje Svetovidovo:
“Skozi deželo se vije reka. Nad reko se dviga strm hrib. Na hribu je zgrajena cerkev. V cerkvi pa stoji kip Svetega Vida, kajti prav temu svetniku je božja hiša posvečena.
Kip ni na prvi pogled nič posebnega; izrezljan je precej nevešče, njegova celotna drža je okorna, izraz na obrazu pa popolnoma brezizrazen, če izvzamemo navzgor proti nebu zasukane oči, zaradi katerih se vidijo beločnice, kakor da bi svetega moža dajala božjast.
Pod vsemi plastmi barve in kasneje dodano pozlato pa se skriva stara lesena skulptura, ki jo je na vozu skupaj z zlatim kelihom in drugimi rečmi sredi šestnajstega stoletja iz severnonemških dežel s seboj privlekel katoliški duhovnik, ko je pred luteranskimi heretiki pribežal v te zakotne kraje.
Zlati kelih so bojda kasneje ukradli cigani, kip pa je ostal. Na začetku osemnajstega stoletja so ga ponovno prepleskali, ozaljšali rob svetnikovih oblačil z zlatimi lističi in mu na glavo nasadili pozlačeni polkrog, ki naj bi ponazarjal avreolo. Manjših popravil in dodelav je bil kasneje deležen še dvakrat, prvič tisoč osemsto petnajstega, v počastitev zmage, ko so cesarski dokončno pregnali Francoze, ter drugič devetnajsto osmega, ker se je z obraza začela luščiti barva in so farani začeli šepetati, da je Sv. Vid zbolel za gobavostjo.
Nato naslednjih sto let ne kip ne notranjost cerkvice večjih sprememb nista bila deležna, čeprav so župniki tako rekoč vsako leto moledovali, da je oprema glavnega in edinega oltarja tako siromašna, da jih je ob nedeljah sram stopiti pred vernike. A v škofiji so ocenili, da je za tistih nekaj deset duš, ki so raztresene po okoliškem hribovju, dovolj velika milost že to, da sploh imajo lastno faro in da jim ni treba hoditi k službi božji v dolino.
Kar pa zadeva dušne pastirje, ki so jih pošiljali v to zakotje, so bili dvoje vrst; mladi novomašniki brez poznanstev ali pomembnejših družinskih vezi, in pa duhovniki, ki jih je bilo potrebno zaradi takšnih ali drugačnih pregreh premestiti na manj izpostavljeno mesto.
Sedanji župnik je sodil v drugo kategorijo, njegova šibka točka pa niso bile ne kuharice, ne poročene žene in tudi rdečelični birmanci ne. Možakar je samo prepogosto pogledal malce globlje v kozarec. In je gledal in gledal in gledal, dokler se mu ni ob nepravem času zavrtelo v glavi, takoj nato pa še v trebuhu, pa je v trenutku, ko je pokleknila, da bi sprejela hostijo, pobruhal gospo županjo in si s tem priboril službovanje v tej cerkvici na hribu nad reko.
Poznega oktobrskega večera, ko je bolj žejen kot lačen ležal v svoji postelji, se je naenkrat domislil, da mora biti v zakristiji shranjena še polna pletenka mašnega rdečega vina. Nekaj časa se je še upiral skušnjavi, nazadnje pa le ogrnil haljo, obul natikače in prečkal tistih par metrov dvorišča med župniščem in cerkvijo.
Ravnokar je odpiral omaro in se poigraval z mislijo, da bi prigriznil še kakšno neposvečeno hostijo, ko je zaslišal glasen ropot, ki je odjeknil po cerkveni ladji.
Brž je odskočil k steni in pograbil najbližji predmet, ki mu je prišel pod roke. Nato se je oborožen z velikim lesenim razpelom pognal proti vratom, odločen, da s podobo križanega razčesne betico vandalu, ki si je drznil skruniti njegovo cerkev. Previdno je vstopil in počakal, da so se mu oči navadile polteme v prostoru, ki ga je osvetljevalo le dober ducat sveč. Morda je v tistem potegnil piš vetra skozi polodprta vrata in zamajal plamene, da so vztrepetale sence na zidu, morda pa je resnično nekaj skrivaje med klopmi zbežalo proti glavnemu cerkvenemu portalu.
Župnik je urno iztegnil roko k stikalu in prižgal luči. Temino je presekala bela bleščava umetne svetlobe. V cerkvi ni bilo nikogar. Hitro je stekel proti kropilnici, oziraje se levo in desno za vsiljivcem. Nič. Očitno se mu je vse skupaj samo zdelo. Povesil je razpelo in se pomirjen napotil proti oltarju. Potem je nenadoma obstal in se zabolščal v praznino, ki je zevala v niši med dvema stebroma.
Ozrl se je naokoli; nikjer nikogar. Nato je spustil pogled in se nejeverno zastrmel še v tla.
Tam sta ležala odvržena palmova veja in zlati polkrog, nedaleč proč pa še križ, ki so ga ob obnovi leta osemnajsto petnajst potisnili v roke svetniku namesto polomljenega petelina – tega so lesni črvi tako izvotlili, da mu ni bilo več pomoči. A niso bili ti predmeti tisti, zaradi katerih so se zašibila župnikova kolena. Vse našteto bi lahko s kipa potrgali tudi brezbožni skrunilci. Malo težje pa bi jim uspelo z njega sleči izklesana rdeče-modro-zlata oblačila, ki so prav tako ležala odvržena pred oltarjem.
Videti je bilo, kakor da bi Sv. Vid sam odvrgel obleko in svoja obeležja, stopil s kamnitega podstavka in odšel. Toda kam? In zakaj?!
Župniku se je začelo temniti pred očmi. Kakšen božji služabnik je vendar, če mu zdaj še svetniki bežijo iz cerkve! …”