Predstavitev založbe Litera v UKM

10986183_10207779852195890_3593765993726536490_nKAJ? Predstavitev založbe Litera (branje avtorjev, glasbeni nastop, ogled kratkih video posnetkov).

KDO? ŠOUM, Litera, urednik Orlando Uršič, avtorji Simona Kopinšek, Eva Kovač, Peter Čeferin, Rok Vilčnik, Peter Rezman, Tomo Podstenšek, glasbena gosta Dejan Berden in Nika Perunović (PATETICO).

KDAJ? V ponedeljek, 26. oktobra 2015 ob 17:00.

KJE? Univerzitetna knjižnica Maribor, Glazerjeva dvorana.

Branje erotične proze v Menzi pri koritu

avg10 007KAJ? Prebranec #24,  tokrat erotično obarvano branje proze.

KJE? V Menzi pri koritu, Metelkova, Ljubljana.

KDAJ? V ponedeljek, 5. 10. 2015 ob 21:15.

KDO? Barbara Pešut, pesnica, pisateljica in tekstopiska besedil slovenskih popevk (Sestre so prepevale njeno Samo ljubezen) in zmagovalci natečaja Jezdecev vsebine za najboljšo erotično zgodbo:
Tina Krušič (1. mesto), Franjo Frančič (2. mesto) in “Maki Komar” alias Tomo Podstenšek (3. mesto).

avg10 045Opomba: Ker sem organizatorjem natečaja prepozno sporočil svoje pravo ime, sem v najavah dogodka napovedan z  začasnim psevdonimom, ki sem ga imel za potrebe anonimnosti natečaja. (Samo upam lahko, da se ta vzdevek ne bo prijel. ;))

Kratka zgodba “Lahko mi poveš”

Moški pije pivo, ženska poleg njega srka iz kozarčka za margarito nekakšno živordečo pijačo z majhnim dežničkom. Njej je ime Ana, njemu pa Martin. Par sta že nekaj časa in če se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, bosta enaindvajsetega avgusta praznovala drugo obletnico.

Njun pogovor je temu primeren. Brez velikih tem in z veliko vmesne tišine; kaj se je komu zgodilo v službi, kaj je zvečer po televiziji in kaj je treba nujno kupiti v trgovini. Moko, marmelado in kosmiče. In olje, zmanjkalo bo olja, se spomni Ana, ko naredi še en kratek požirek, ob katerem jo vrh dežnička skorajda zbode v nos. Potem spet molčita. Opazujeta ljudi in redek promet, ki zaspano kroži okoli spomenika sredi manjšega trga. Martin zazeha in se pretegne. Dolgčas mu je, rad bi se pogovarjal o čem zanimivem in zato jo brez pravega razmisleka vpraša, kaj je njena največja skrivnost. Ana za hip otrpne. Nato počasi odloži kozarec na mizo, pogoltne slino, ki si ji nabira v ustih, in ga nezaupljivo pogleda.

»Kako to misliš?« ga vpraša.

»No, skrivnost pač … Nekaj, česar nisi povedala še nikomur. Oziroma tisto, za kar se najbolj bojiš, da bo kdo kdaj izvedel.«

»Joj, res ne vem …«

»Seveda veš!« ji Martin nestrpno skoči v besedo. »Seveda veš, stoprocentno sem prepričan, da si ravnokar pomislila na to. Čisto nehote, seveda. Ampak si pomislila! Na nek dogodek ali kaj drugega, kar skrivaš pred vsemi.«

»Ni mi do filozofiranja,« se Ana zresni in stisne ustnice.

»Ne gre za filozofiranje, samo pogovarjava se. Sicer pa si ti tista, ki vedno poudarja, kako je iskrenost pomembna … Sploh pa ne razumem, zakaj bi morala karkoli skrivati pred mano.«

»Vsak pred vsakim kaj skriva.«

»Sem mislil, da midva nočeva biti kot vsi ostali.«

»Nihče noče biti kot vsi ostali. Ampak smo si vseeno podobni kot jajce jajcu.«

»Kdo zdaj filozofira? Daj, ne izmikaj. Če ti je nerodno, lahko jaz prvi povem …«

»Ne, ne gre za to,« ga Ana nestrpno prekine.

»Za kaj pa potem gre?«

»Pač nočem govoriti o tem, okej?«

»Saj te ne silim, samo ni mi jasno, zakaj ne.«

Ana vzame rumeno-modro-rdeč dežniček iz kozarca ter ga zavrti med prsti, da se barve zabrišejo in pomešajo.

»Mogoče me je strah, da potem ne boš več hotel biti z mano, prav?« reče nekoliko tiše.

Martin se glasno zasmeje in zmaja z glavo. »Pa saj me menda poznaš! Meni lahko poveš karkoli, brez skrbi, nisem od včeraj.«

To je bilo res, doživel je že vse mogoče in še več. Sploh kar se žensk tiče. Ena njegovih bivših punc mu je po nekaj mesecih priznala, da si je kot študentka služila denar z igranjem v porno filmih. Najprej ga je sicer malo šokiralo, pa hkrati tudi dovolj vznemirilo, da je vseeno ostal z njo. Že res, da se je sam pri sebi včasih spraševal to in ono … A na splošno ga ni preveč motilo in ko sta šla narazen, nista šla zaradi tega. Potem so bile tu še druge, vse bolj ali manj čudne, z večjo ali manjšo posebnostjo …

»Boš videla, da ti bo lažje, če mi poveš,« jo s kazalcem nežno poboža po zapestju. »In vsaka taka stvar, ki jo veva drug o drugem, naju bo še veliko bolj povezala, pa tudi če je še tako neumna, nenormalna in nemoralna … Še posebej, če je nenormalna in nemoralna!«

Ana še naprej trmasto gleda v pisan dežniček, ki ga zdaj čisto počasi vrti med prsti. Sunek vetra privzdigne rob prta na mizi. Martin iztegne roko, popravi nagubano blago ter ga brez potrebe še nekajkrat pogladi z dlanjo.

In potem Ana začne govoriti.

Ko slabe pol ure kasneje konča svojo pripoved, Martin negibno strmi v bronasti kip sredi trga. Grizlja spodnjo ustnico. Zbira moči, da bi se spet obrnil proti njej in ji pogledal v obraz. Ko mu končno uspe, je stol poleg njega že dolgo prazen.