Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”

/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
 –

Sveže iz tiskarne: roman “Papir, kamen, škarje”

WP_20161208_13_54_46_Pro (3).jpg

Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.

V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:

/…/

Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.

Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.

Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.

WP_20161208_14_08_03_Pro (2).jpgNekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.

Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.

Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.

/…/

 

Prevod romana “Dvigalo” v srbščino

lift-naslovnica

Pri beograjski založbi Areté je izšel Lift – srbski prevod mojega prvega romana Dvigalo.

Za prevod in urejanje je zaslužna glavna urednica založbe Nina Gugleta, naslovnico je v svojem prepoznavnem stilu oblikovala  Jana Vuković. (Več njenih naslovnic knjig založbe Areté si lahko ogledate na #janascovers.)

V izvirniku je roman sicer leta 2011 prva izdala založba Litera.

 

 

 

Predstavitev založbe Litera v UKM

10986183_10207779852195890_3593765993726536490_nKAJ? Predstavitev založbe Litera (branje avtorjev, glasbeni nastop, ogled kratkih video posnetkov).

KDO? ŠOUM, Litera, urednik Orlando Uršič, avtorji Simona Kopinšek, Eva Kovač, Peter Čeferin, Rok Vilčnik, Peter Rezman, Tomo Podstenšek, glasbena gosta Dejan Berden in Nika Perunović (PATETICO).

KDAJ? V ponedeljek, 26. oktobra 2015 ob 17:00.

KJE? Univerzitetna knjižnica Maribor, Glazerjeva dvorana.

Kratek povzetek literarnega izleta v Makedonijo

V organizaciji založbe Litera in Slovenskega združenja Triglav iz Bitole smo avtorji Eva Kovač, Robert Simonišek in Tomo Podstenšek med 15. in 17. marcem v Makedoniji predstavljali svoje romane.

11053833_410000449159585_40296275643659614_n

V bitolskem hotelu Teatar je načrtovano branje odlomkov iz knjig po zaslugi kitarista Igorja Bezgeta preraslo v pravi mali glasbeno-literarni performans.

10407663_10153136305429197_2307737672004149021_n

V Bitoli smo se srečali tudi z nekaterimi makedonskimi pisatelji.

11062376_10153135990669197_3151343540017256418_n

Naslednji dan  pa smo v Skopju obiskali dekanat Filološke fakultete (Filoloski fakultet ,,Blazhe Koneski” pri univerzitetot ,,Sv. Kiril i Metodij)  in poklepetali z vodstvom fakultete ter slovenskim veleposlanikom v Makedoniji  Brankom Rakovcem.

11041678_10153139018144197_8619278764826019983_n

Sledilo je druženje s študenti slovenistike, ki so nas presenetili s prevodi odlomkov iz naših knjig v makedonščino. Profesorica Lidija Arizankovska nam je pojasnila, da poteka vpis v štiriletni univerzitetni program sicer vsakih pet let, študenti drugih smeri pa lahko izberejo slovenščino kot izbirni predmet.

10978555_10153139019369197_2611192566661290136_n

V celoti gledano lahko zaključim, da je bil obisk Makedonije zagotovo ena lepših ob-literarnih izkušenj, že pregovorna gostoljubnost in prijaznost pa sta se izkazali za več kot resnično.

(Fotografije: Tanja Plahuta, Eva Kovač in naključni mimoidoči. 🙂 )

Predstavitev romana “Sredi pajkove mreže” v KGB-ju

Sredi_pajkove_mrežeKAJ? Predstavitev knjige, pogovor in druženje.

KDO? Avtor romana Tomo Podstenšek; pogovor z njim bo vodil urednik Orlando Uršič.

KJE?  V KGB-ju  (Vojašniški trg 5, Maribor).

KDAJ? V torek, 6. maja 2014 ob 20. uri.

“V svojem tretjem romanu Sredi pajkove mreže Tomo Podstenšek v (zanj zdaj že prepoznavnem) realističnem slogu postavlja v ospredje zgodbo posameznika, ki je spričo zunanjih okoliščin postavljen v situacijo samoizpraševanja o bolečini, izgubi, ljubezni, krivdi in maščevanju.” 

(Vir: Založba Litera)

Sveže iz tiska: roman “Sredi pajkove mreže”

Fotografija0845 - Kopija

Pri založbi Litera je sredi aprila izšel moj tretji roman z naslovom Sredi pajkove mreže, o katerem je Nina Gugleta v spremni besedi med drugim zapisala:

“Podstenšek v svojih delih govori o temi, ki je vseskozi prisotna in se nas še kako tiče. Rdeča nit njegovih romanov odslikava odnose med ljudmi, ki se znajdejo v različnih življenjskih okoliščinah. In ker smo ljudje del neke družbe, s katero po navadi nismo zadovoljni, izražamo do nje družbeno-kritično perspektivo …”

Avtor v tem tekoče berljivem romanu prikaže zgodbe posameznikov in njihova ravnanja, ki so umeščena v določen kontekst, ob tem pa nam dopušča, da se sami odločimo, s kom se bomo identificirali, koga pa obsodili.”