Njegov boj

/kratka zgodba/

Zagledam se v svetlejšo zaplato na steni nad njegovo glavo, kjer je nekoč ne tako davno visela uokvirjena fotografija. Ne vem, kaj bi še rekel, tišina je tisočkrat gostejša od cigaretnega dima, ki se ovija okoli naju, če bi jo hotel rezati, bi bilo treba nož pošteno nabrusiti. Med nama je bilo vedno tako – ali sva se pogovarjala o tem, kar je zapolnjevalo njegove misli, ali pa sva molčala. Za moje želje, hrepenenja in hotenja ni bilo nikdar prostora, morda so se tudi meni samemu zdela preveč malenkostna in nepomembna v primerjavi z njegovimi velikimi načrti.
»In kako si drugače?« končno vprašam, na kar samo odmahne z roko ter prižge novo cigareto. Zrak se še bolj zgosti in spet se zastrmim v steno, porumenelo od tobaka in prepredeno z razpokami. Zdi se, da so se nekatere razširile, odkar sem bil zadnjič tu.
Spomnim se, da je bil menda prejšnji teden pri zdravniku, in na moje vrtanje nejevoljno zamomlja nekaj o hipertenziji in srčnem popuščanju. »Še za to jih bom tožil,« se za trenutek prižge znana iskra v očesu, »vse mi bodo plačali z obrestmi vred, okvaro zdravja zaradi stresa in odškodnino za duševne bolečine …« Kimam in ugibam, ali si res še verjame ali pa godrnja le iz navade. Kakor da bi začutil moj dvom, odloži cigareto na rop pepelnika in stopi do kredence. Iz predala potegne mapo, jo odpre in mi jo pomoli pod nos. »Podpiši,« kratko reče in ne da bi prebral vsebino, ubogljivo vnesem v obrazec svoje podatke ter nakracam v okvirček na koncu vrstice najin priimek. Škode ne bo nobene, si mislim – koristi pa prav tako ne.
Spomnim se, kako se je vse skupaj začelo; s pismom županu, ki ga je z dvema kazalcema, stisnjenim jezikom med zobmi in debelo kapljo znoja na čelu mukoma natipkal na izposojeni pisalni stroj znamke Olivetti, in s trpkim razočaranjem, ko je dobil odgovor, kako si sicer na občini tudi sami želijo boljših povezav s prestolnico, a da je za gradnje avtocest pristojna državna in ne lokalna oblast.

Še isti večer je sestavil novo pismo in ga naslednje jutro odposlal na ministrstvo. Ko več mesecev ni dobil odgovora, je pisal znova. In še enkrat. Dokler mu niso sporočili, da pisari napačnemu ministru. Potem je pisal pravemu in dobil odgovor, poln razumevanja in neoprijemljivih obljub. Pameten človek bi razumel namig in nehal zapravljati čas za pisarjenje in denar za poštne znamke.
Ampak on je razmišljal drugače. Avtocesta je potrebna, tega ni nihče zanikal. Potrebujejo jo ljudje, da se bodo lahko v razumnem času pripeljali do drugih delov države, potrebuje jo gospodarstvo, da se bo lahko zapostavljena regija končno razvila, potrebujejo jo celo politiki, da bodo lahko prerezali rdeči trak ob otvoritvi in se tako prikupili volivcem. Tudi denarja ne manjka, naj se nič ne izgovarjajo, saj pa gleda vsak večer pri poročilih, za kakšne neumnosti vse ga razmetavajo in koliko ga ponikne neznano kam!
Samo malo je treba pritisniti in razložiti, za kako veliko potrebo gre. In je začel namesto pisem sestavljati peticije in zbirati podpise, kar v predspletnih časih niti ni bilo tako enostavno – treba je bilo obuti čevlje in iti na teren, postopati ob stojnicah, hoditi od vrat do vrat, trkati in zvoniti, prepričevati in govoriti.
Ampak ljudje so kar radi podpisovali, saj so bili res do grla siti cijazenja po ozki, zaviti in luknjasti stari cesti, ki je bila pogosto zaprta: včasih zaradi poplav, drugič zaradi plazov, tretjič zaradi nujnih popravil škode, ki so jo naredile prve in drugi. V najboljšem primeru so se lahko nadejali običajnih zastojev za tovornjaki, ki so po polžje sopihali navkreber, ali za traktorji z različnimi priključki, s katerimi so se okoliški kmetje vozili z njive na njivo.
Ko sem bil po njegovem mnenju dovolj star, je tudi mene vključil v zbiranje podpisov. Spominjam se, da me je enkrat poslal na obhod po domačem kraju, a me je bilo preveč sram, da bi nadlegoval sosede, znance in starše svojih sošolcev, zato sem kar sam izpolnil podatke in ponaredil podpise, pri čemer sem bil dovolj zvit, da sem uporabil različna pisala, in dovolj spreten, da sem zadovoljivo imitiral različne rokopise. Potem me je seveda še več tednov skrbelo, kaj bo, če bo šel kdo preverjat verodostojnost poslanih papirjev. A zgodilo se ni nič. Kot običajno je priromal le kratek odgovor, da je izgradnja dotične prometne infrastrukture uvrščena nekam v dolgoročne strateške dokumente.
Kljub temu se ni predal, našel je še nekaj podobno zagretih somišljenikov in z njimi ustanovil Društvo za avtocesto ter organiziral različne proteste. Občasno jim je uspelo pritegniti pozornost medijev, tu in tam je bil objavljen kak članek v pomembnejših časopisih, ki ga je oče zmeraj skrbno izrezal in shranil v mapo. Leta so minevala, vlade in ministri so se menjavali, avtocesta pa je ostajala v nedoločljivi prihodnosti, njeni zavoji izgubljeni nekje v sivini meglenih obljub, viadukti zgrajeni na majavih stebrih iz črnih in rdečih političnih kart.
Potem pa se je kar naenkrat začelo premikati. Sam še zmeraj menim, da je moralo biti v ozadju kaj drugega – morda je bil nekogaršnji stric od ženine sestrične solastnik gradbenega podjetja, ki si je obetalo pridobiti posle ob vrtanju predorov, ali kaj podobnega – kakorkoli že, tedanja vlada je razglasila, da bo v proračunu končno zagotovila sredstva za izgradnjo. Mojega očeta so kot predstavnika civilne inciative povabili na pogovor v državni zbor, kjer je povedal nekaj besed pred kamerami nacionalne televizije in malce izgubljen v preveliki obleki s kravato, ki je ni bil vajen, poziral za fotoreporterje med rokovanjem s predsednikom vlade. Sliko je dal kasneje povečati in uokviriti ter jo obesil na steno nad našo kuhinjsko mizo. Do dokončanja ceste je nato sicer minilo še skoraj celo desetletje, toda politiki za spremembo niso požrli svoje obljube – najbrž so jih nasitile mastne provizije, tako da niso bili več lačni. Na obisku sem komaj slabo uro, a od pridušenega brnenja in rahlih tresljajev sem tako razdražen, da ne morem več zdržati, in izgovorim se, da imam še nekaj nujnih opravkov. Ko me pospremi na dvorišče, morava kljub protihrupni ograji, ki teče tik ob hiši, na pol kričati, da se lahko slišiva.
Ostali sosedje so vzeli odškodnine, dobili nadomestne parcele in se odselili, on pa je trmasto vztrajal, da ne gre nikamor. Zdaj pisari pisma in peticije za spremembo trase avtoceste in vlaga tožbe za povrnitev v prvotno stanje, čeprav mora biti celo njemu jasno, da nima niti najmanjših možnosti za uspeh. »Glej, kakšno je od prahu,« mi z roko mimogrede pokaže na zelenjavni vrt, kjer solato prav zares prekriva tanka bela plast, kakor da bi jo nekdo potrosil z zmletim sladkorjem.
Lahko bi mu rekel, naj končno odneha. Lahko bi mu zabrusil, da imam tudi jaz svoje težave in da me briga za njegovo zelenjavo. Lahko bi mu očital, ker ni ves čas niti enkrat vprašal, kako sta njegova vnuka. Ampak ne bom. Samo razumevajoče pokimam, ga v znak podpore potrepljam po ramenu, sedem v avto in se odpeljem proti najbližjemu priključku na avtocesto.

(TP)

Komentiraj