Jakob Klemenčič je narisal nov strip po še eni moji kratki zgodbi, tokrat si je za izhodišče izbral Superjunake.

Strip je objavljen v reviji Dialogi (3-4, 2024), za primerjavo pa še uvodni odlomek iz zgodbe, ki je bila v knjižni obliki objavljena v zbirki Zgodbe za lažji konec sveta (Miš, 2021):
“Ladijski motor se je začel daviti v kašlju, dokler ni nekajkrat glasno zahropel in utihnil. To je bilo že tretjič ta dan; vsakič je kapitan s svojim pomočnikom odvrgel sidro, odprl loputo in petnajst ali dvajset minut šaril po starem motorju, preden ga je po nekaj poskusih uspel ponovno zagnati. Blatna voda je tiho drsela mimo, nosila listje in veje in se le poredkoma sumljivo zavrtinčila ali rahlo vzvalovila, ko je tik pod gladino švignilo gibko telo. Jernej se ni več spraševal, kaj vse se skriva pod gladino, se mu pa pripovedi o petnajstmetrskih anakondah in drugih pošastih niso zdele več tako neverjetne, odkar je nekega jutra videl, kako so neznane čeljusti potegnila v globino tapirja, ki je bil dovolj neumen, da je hotel preplavati na drugo stran. Iz gozda je v neenakomernih presledkih z leve in desne prihajalo vreščanje opic in dretje ptičev, pa potem še vsi tisti čudni, nedoločljivi tropski zvoki, za katere nikoli ne veš natančno, kdo ali kaj jih povzroča. S strmega brega je v vodo zdrsnil kajman in pljusk je prestrašil jato zelenih papig, da so vzletele s krošnje, naredile velik krog po nebu in spet sedle skoraj na natančno isto mesto.”