Roman “Papir, kamen, škarje” na seznamu projekta Primorci beremo

prmorci-beremoPrimorske knjižnice že 11. zapored organizirajo akcijo »Primorci beremo«, ki bo potekala od aprila do novembra in s katero želijo bralce nagovarjati k branju sodobnih slovenskih avtorjev.

Med naslovi na seznamu je tudi roman Papir, kamen, škarje, o katerem so organizatorji v brošuri zapisali naslednje:

primorci-beremo.jpg

V prejšnjih letih sta bila v projekt vključena že roman Sredi pajkove mreže in Tihožitje z mrtvo babico.

Več na: http://primorci.tol.sik.si/index.php/o-projektu  in http://primorci.tol.sik.si/dokumenti/brosura-2017.pdf  .

 

Oblečene knjige

Slovenski dnevi knjige v Mariboru gredo počasi h koncu in danes se zaključuje tudi knjižni sejem na Grajskem trgu.

Prodajalci, obiskovalci in mestni golobi so kakšen dan tudi malo zmrzovali, nekatere izbrane knjige pa so imele to srečo, da so jih oblekli dijaki slovenskih srednjih šol.

Med njimi je roman Papir, kamen, škarje, za katerega je ovitek oblikovala Gabrijela Grobelnik.

micne_gospodicne

Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”

/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
 –