V okviru 24. slovenskih dnevov knjige v Mariboru poteka knjižni sejem na Grajskem trgu, kjer sta me drugimi knjigami na Literini stojnici na voljo romana Kar se začne z nasmehom in Papir, kamen, škarje, na stojnici založbe Miš pa lahko najdete tudi čisto novo zbirko kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta.
Oznaka: kamen
Recenzija v Dnevniku
V Dnevniku je bila objavljena recenzija romana Papir, kamen, škarje, ki jo je napisala letošnja Stritarjeva nagrajenka Maja Šučur.
Celoten članek je na voljo tudi na spletni strani časopisa.
Roman “Papir, kamen, škarje” na seznamu projekta Primorci beremo
Primorske knjižnice že 11. zapored organizirajo akcijo »Primorci beremo«, ki bo potekala od aprila do novembra in s katero želijo bralce nagovarjati k branju sodobnih slovenskih avtorjev.
Med naslovi na seznamu je tudi roman Papir, kamen, škarje, o katerem so organizatorji v brošuri zapisali naslednje:
V prejšnjih letih sta bila v projekt vključena že roman Sredi pajkove mreže in Tihožitje z mrtvo babico.
Več na: http://primorci.tol.sik.si/index.php/o-projektu in http://primorci.tol.sik.si/dokumenti/brosura-2017.pdf .
Oblečene knjige
Slovenski dnevi knjige v Mariboru gredo počasi h koncu in danes se zaključuje tudi knjižni sejem na Grajskem trgu.
Prodajalci, obiskovalci in mestni golobi so kakšen dan tudi malo zmrzovali, nekatere izbrane knjige pa so imele to srečo, da so jih oblekli dijaki slovenskih srednjih šol.
Med njimi je roman Papir, kamen, škarje, za katerega je ovitek oblikovala Gabrijela Grobelnik.
Kritika v Mladini
Pod kritiko romana Papir, kamen, škarje se podpisuje Matej Bogataj, kakšen utrinek se da prebrati tudi na priloženi fotografiji članka, celoten tekst pa seveda v 6. letošnji številki Mladine (10. 2. 2017).
…
Zapis o romanu “Papir, kamen, škarje” v Bukli
V novi številki revije Bukla lahko preberete kratko predstavitev romana Papir, kamen, škarje.
Zapis je dostopen tudi na internetu: http://www.bukla.si/index.php?action=books&book_id=26432
Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”
/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
–
–
Predstavitev romana “Papir, kamen, škarje” na Radiu Maribor
V oddaji Valovanje besed, ki jo ureja Simona Kopinšek, je bil predstavljen tudi roman Papir, kamen, škarje.
Pogovoru o knjigi in branju krajšega odlomka lahko prisluhnete na spodnji povezavi:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/valovanje-besed/174443477
Sveže iz tiskarne: roman “Papir, kamen, škarje”
Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.
V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:
–/…/
Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.
Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.
Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.
Nekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.
Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.
Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.
/…/
Tomo Podstenšek 