Sredi pajkove mreže …

Dodano 2 januarja, 20142 januarja, 2014 Avtor tomopodstensekZnačka NoviceKomentiraj

… je naslov mojega tretjega romana, ki bo predvidoma izšel pri Založbi Litera še pred pomladjo.

Naj za zdaj o sami vsebini razkrijem le toliko, da je v primerjavi s prejšnjima romanoma bolj izpostavljena zgodba posameznika, še zmeraj prisotni družebenokritični elementi pa potisnjeni nekoliko v ozadje …x

Uvodno poglavje iz delovne verzije je sicer že bilo objavljeno v reviji Mentor (letnik 34 / št. 1-2 / 2013); za pokušino pa je tu še nekaj bolj ali manj naključno izbranih vrstic:

” … Odprl je oči. Nad seboj je v kotu zagledal razpete niti pajkove mreže. Res bi lahko malo počistil po sobi. Ampak ne zdaj, zdaj je preveč utrujen, kasneje, morda popoldan ali pa jutri …”

“… Na ravni ledeni ploskvi je že od daleč zagledal manjši kup snega. Ko se je približal, je prepoznal truplo laboda, ki ga je vkleščilo in je omagal v ledu. Ali pa je bilo obratno in je najprej omagal in potem primrznil, kdo bi vedel …”

“…Sladkorno peno pa je potem prvič poskusil šele nekaj let kasneje; potolažil se je, v resnici sploh ni bila dobra …”

–

Odlomek iz romana “Sodba v imenu ljudstva”

Dodano 1 januarja, 20143 januarja, 2014 Avtor tomopodstensekZnačka BranjeKomentiraj

“Zoran je v žepu pripravil pištolo in čakal, da zasliši korake. Za zdaj je šlo vse po načrtu. Seveda se lahko zmeraj kaj zaplete, vsega ne moreš predvideti, parametrov je enostavno preveč. Pomembno je, da se držiš načrta in ne delaš napak. Ostalo je prepuščeno temu, kar navadni ljudje imenujejo sreča.

Na drugi strani se je že slišalo korake, ki so ob vsako naslednjo stopnico udarile z globljim in bolj donečim zvokom. Prišlo je malo prej, kot je pričakoval, res pa da ni gledal na uro, tako da je najbrž vse v redu. Ko se je tempo odmevanja korakov spremenil in ustalil na najglobljem tonu, je tudi sam zavil okoli vogala. Možakar na drugi strani se je zdrznil, za trenutek je že kazalo, da bo morda zbežal, nato pa je mirno nadaljeval svojo pot. Njegova reakcija je Zorana kljub temu zbegala, ustrašil se je že, da je žrtev kaj zaslutila, potem pa brž odgnal to misel – seveda se vsak nekoliko zdrzne, če sredi noči na temačnem kraju naleti na neznanca. Približevala sta se počasi, a se je Zoranu kljub temu zdelo, da bo do mimohoda prišlo prehitro, da nekako še ni povsem pripravljen. Nezavedno je začel krajšati korake in mencanje v hoji se je kmalu preselilo tudi v siceršnjo neodločenost; naenkrat se mu je ročaj pištole, ki jo je stiskal v žepu, zazdel nenavadno okoren, prsti se nekako niso hoteli prav oviti okoli njega, niso se hoteli spojiti s hladno kovino, res bi bilo bolje, če bi vzel glocka. Za hip ga je prešinilo, če je metek v cevi, za hipec je pomislil, kaj če pištola zataji …

Tarča je bila sedaj oddaljena le še nekaj korakov in lahko se je tudi sam prepričal, da je prava, podžupana in bivšega poslanca je pred tem videl v živo od blizu sicer le enkrat ali dvakrat, zato pa neštetokrat po televiziji in v časopisih. V zanj značilni poslovni obleki, z živozeleno srajco in kričeče oranžno kravato, ki je nekoliko poševno visela z bikovskega vratu, je bil v svoji čokatosti videti nekako smešno majhen in nenevaren; nič kaj podoben človeku, ki krade milijone in mešetari z nacionalnim interesom in občinskimi zemljišči. Tudi njegove plavkaste oči so skozi debela stekla očal gledale v svet nadvse pohlevno, nekaj telečjega je bilo v njih, ko so se prej začudeno kot prestrašeno zabuljile vanj. Brž je umaknil pogled in stopil mimo, dovolj blizu, da se je s komolcem skorajda dotaknil rokava temnomodrega suknjiča. Zdaj bi se moral obrniti, potegniti iz žepa pištolo in izstreliti en naboj v hrbet, nato pa še enega v glavo in po potrebi še tretjega, če bi obstajal najmanjši dvom o smrtnosti prvih dveh. Ta obrat je v zadnjih tednih neštetokrat zvadil, včasih sam, včasih skupaj s fanti v telovadnici. Zdaj pa je zamudil, samo za trenutek je okleval in bilo je prepozno, tarča se je že oddaljevala. Zadržal je sapo, potegnil pištolo iz žepa, cev se je skorajda zataknila za blago, ko je dvigal orožje, se je tudi njemu naenkrat zazdela neverjetno težko; prav vsi pomisleki fantov, ki se jim je še nedolgo nazaj posmehoval, so se mu ta večer zdeli upravičeni.

Počasi je izdihnil in se obrnil na peti. Naredil je dva hitra koraka, vsaj hotel je narediti dva hitra koraka, a se je nenadoma začelo vse odvijati s polžjo hitrostjo, kakor v počasnem posnetku. Utrip njegovega srca je razvlečeno odmeval po predoru. Taaa-taaap! Roka se je iztegnila, pištola je postala še težja, še bolj okorna. Taaa-taaap! Tarča je bila oddaljena le kakšna dva metra in pol, njen hrbet širok, nad modrim ovratnikom so se risale debele gube na rejenem vratu, plešasta glava je odbijala medlo svetlobo utripajoče luči. Taaaa-taaap! Poskušal je nameriti, cev pištole je nezanesljivo nihala od enega vogala modrega pravokotnika do drugega. Ko je bila na sredini, je pokrčil kazalec. Taaa-tap! Žrtev je nekaj posumila in začela obračati glavo, v tem pa je metek že zletel iz cevi, prisegel bi lahko, da ga je videl, kako se počasi vrti v zraku in potuje proti svojemu cilju, čeprav je kaj takega seveda popolnoma nemogoče. Taaaaaa-taap! Strel je bil dober, tik pod lopatico, le nekaj centimetrov levo od hrbtenice, naravnost v srce ali pa vsaj presneto blizu. Modra suknja se je zavrtela, težko telo je telebnilo po tleh in čas je spet stekel z normalno hitrostjo, odmev poka je napolnil podzemni prostor in preglasil utripe srca. Hitro je pristopil in izstrelil v hropeče truplo še dva naboja. Šele potem se je ovedel in nameril v glavo; nekako je pričakoval, da se bo razčesnila kot lubenica, pa se ni, samo trznila je, na temenu je ostala majhna vhodna rana, s spodnje strani pa se je začela po betonu naglo širiti temna lokva krvi. Vtaknil je pištolo nazaj v žep in stekel iz predora.”

Pod neznancem (kratka zgodba)

Dodano 1 januarja, 20143 januarja, 2014 Avtor tomopodstensekZnačka BranjeKomentiraj

Receptorka me je že ob namestitvi prijazno opozorila, da se lahko zgodi, da se mi v sobi sredi noči pridruži še kdo – majhen hostel v majhnem kraju pač, z eno samo večposteljno sobo. Prijazno sem prikimala, seveda, ni problema; preveč resno pa na družbo kljub vsemu nisem računala.

Izbrala sem si eno od spodnjih ležišč ter se kmalu zatem spravila k počitku.

Sredi noči pa me je nenadoma prebudilo glasno škrtanje in cviljenje tečajev. V polsnu sem se obrnila in pri polodprtih vratih v svetlobi s hodnika za hip uzrla veliko, temno senco. Vrata so se škripajoče zaprla in spet je zavladala popolna tema.

Že to, da neznanec ni prižgal luči, je bilo nadvse sumljivo. Potem sem slišala negotove, težke korake, ki so se približevali naravnost proti moji postelji. Pritajila sem dihanje in pri sebi potihem preklinjala svoje izdajalsko srce, zakaj mora razbijati tako zelo na glas. Neznanec je nekaj nerazumljivo zamomljal z globokim moškim basom – bil je le še korak ali dva oddaljen od mene! Čutila sem, kako se je z rokami naslonil na leseno ogrodje pograda in že sem zajela sapo, da bi od strahu na ves glas zakričala, a v nenadni otrplosti krika nisem mogla izviti iz grla; samo ležala sem tam, nepremična, nemočna, prepuščena na milost in nemilost neznanemu moškemu, ki je sopihal v neposredni bližini.

Šele čez nekaj dolgih, neskončno dolgih trenutkov sem doumela, da tujec pleza po lestvi na ležišče nad menoj. Smrtni strah je za spoznanje popustil, pa se spet prebudil, ko se je njegovo težko telo med glasnim pokanjem letvic zvalilo na pograd; očitno je moral biti pravi hrust, za trenutek sem se že ustrašila, da postelja ne bo zdržala njegove teže in me bo pokopala pod seboj. Počasi in previdno sem dvignila roko in s prsti v temi natipala deščice – res so se pošteno upognile, moški je moral imeti vsaj sto ali sto dvajset kilogramov.

Naenkrat je poleg mene nekaj glasno treščilo na tla. In potem še enkrat! Bliskovito sem umaknila roko in se ugriznila v ustnico; prav močno sem se ugriznila, tako, da sem v ustih začutila kovinski okus krvi. Potem sem zaznala še nekaj drugega; jedek, gost in smrdljiv vonj, ki mi je pojasnil ropotanje – moški se je sezul in odvrgel svoje čevlje.

Šlo mi je na bruhanje in previdno sem si potegnila rob rjuhe čez nos in usta. Še vedno se nisem upala kdo ve kaj premikati, zaenkrat sem imela srečo, da me ni opazil, zato nisem hotela ničesar tvegati.

Od zakrčenosti so mi začeli dreveneti prsti na desni nogi, orjak nad menoj pa ni in ni hotel zaspati. Obračal se je sem in tja, da se je tresel ves pograd, kaj pograd, tresla se je cela soba, vsa hiša, v kateri je bil hostel, se je tresla in če so v majhnem kraju imeli kakšnega seizmologa, bi najbrž lahko potrdil, da se je opazno stresla tudi celotna vasica z neposredno okolico vred – tako močno je lomastil orjak pred spanjem. Vem, mislite, da pretiravam, ampak če bi bili na mojem mestu, zagotavljam, da vam ne bi šlo nič kaj na smeh.

Šele čez čas se je neznanec za silo umiril in po sobi se je razleglo njegovo glasno, hrkajoče smrčanje, ki mi je kmalu začelo parati živce.

Saj ne, da bi sicer lahko zaspala, o, ne, kaj takega se s sumljivim velikanom v sobi nikakor ne bi upala, a frekvenca njegovega žaganja je res neznosno boleče praskala po mojih bobničih. Še huje je bilo, kadar je smrčanje potihnilo in je neznanec v spanju zacmokal ali se obrnil na bok in glasno prdnil. Moje zajčje srce je v tistem trenutku spet podivjalo in pregnalo dremež, ki me je proti jutru vendarle začel zmagovati.

Nisem si drznila niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi moški vedel, da komaj dobrega pol metra pod njim leži nebogljena dvajsetletna devica, ki se sicer ne more pohvaliti s kakšno posebno obdarjenostjo z oblinami, ki se pravzaprav sploh ne more pohvaliti z ničemer in ki nikakor ni lepotica, ki ni niti simpatična, če sem čisto poštena in sodim po tistem, kar vsako jutro vidim v ogledalu … Ampak saj ste verjetno že slišali, da je ponoči vsaka krava črna, najbrž velja podobno tudi za ženske, neznanec pa je bil sodeč po zvokih, ki jih je spuščal, prava surovina in takemu je najbrž vseeno kaj dobi, samo da dobi.

Čemela sem torej nepomično v svoji postelji s široko odprtimi očmi, se trudila, da bi se čim manj tresla od strahu in napeto prisluškovala šumom z zgornje postelje. O spanju seveda ni bilo več niti govora. Tako je minila cela večnost, a nazadnje se je vendarle začelo daniti; sicer počasi in negotovo je skozi zavese na oknu v sobo pronicala jutranja svetloba in postopoma vračala predmetom njihovo barvo in obliko.

Bila sem že skoraj rešena, tedaj pa se je nad menoj predirljivo oglasil alarm na telefonu; spet sem se že ničkolikič zdrznila in če to noč nisem doživela infarkta, ga najbrž ne bom nikoli, genske predispozicije gor ali dol. Tip nad menoj se je prevalil na drugo stran in utišal budilko. Potem je globoko zavzdihnil, glasno zazehal in začel plezati po lestvi navzdol.

Zadržala sem dih.

Čez nekaj sekund je pred mano stalo majhno, suhljato dekletce z razmršenimi lasmi.

»Hi! I´m Ingrid from Denmark …«

Odlomek iz romana “Dvigalo”

Dodano 1 januarja, 20143 januarja, 2014 Avtor tomopodstensekZnačka BranjeKomentiraj

“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”

–