V Artikulacijah – “časopisu za čitanje”,  so bili objavljeni tudi prispevki udeležencev literarnega festivala Alpe Adria.

Moja zgodba Osvoboditev je tako doživela svojo prvo objavo v prevodu (prevajalec: Božidar Brezinščak Bagola), v slovenskem originalu pa jo lahko premierno preberete v nadaljevanju.

–

OSVOBODITEV (kratka zgodba)

Ni se natančno spomnil, kdaj ga je nehala ubogati.

Mogoče je bilo to v petem razredu osnovne šole, ko je na hodniku prijel Maggie Larkin za rit in je moral zaradi tega k ravnatelju. Maggie je celo trdila, da ji je poskusil potisniti sredinec »prav v luknjo«, a kolikor je sam vedel, temu vseeno ni bilo tako.

Mogoče pa je bilo že kdaj prej, na primer takrat, ko sta skupaj z Benom Cartwrightom neke zime metala kepe v zapuščeno pasjo uto in je potem on brez pravega razloga zalučal kepo v skoraj čisto nasprotno smer ter razbil šipo na hiši starega Willa Humphriesa. Doma ga je potem oče za kazen namlatil s pasom, novo steklo pa je moral plačati iz svojih prihrankov.

Morda se je začelo prav takrat, morda pa tudi kdaj prej ali kasneje.

Zagotovo pa je bila v srednji šoli že tako nepredvidljiva in nezanesljiva, da jo je imel večino časa obvezano in trdno privezano k telesu; če ga je kdo kaj vprašal, se je izgovarjal na kronično poškodbo komolca. Starši so ga po nekaj tednih seveda poslali k zdravniku in dr. Walker ga je na hitro pregledal ter strokovno ugotovil, da gre najbrž za »vnetje živcev ali kaj takega«, kar ima za posledico nehotene in nenadzorovane refleksne gibe, »bi pa moralo čez čas miniti samo od sebe.«

Ampak ni minilo. Pravzaprav je postajalo vedno hujše in ko je mama v neki reviji prebrala, da lahko imajo tiki in takšne stvari tudi psihične vzroke, so ga poslali k psihiatru. Oče je bil  proti, saj ni želel, da bi v ulici govorili, da se je njegovemu sinu zmešalo. Psihične težave imajo slabiči, »pravi moški stisnejo zobe in storijo, kar je treba«. Je bil doma kar velik kraval zaradi tega, z razbitimi krožniki in vsem … Toda na koncu je obveljala mamina. »Dobro, pa naj gre! Ampak če se izkaže, da ima slučajno res kakšne psihične težave, je to tvoja krivda, da veš,« je oče na koncu odnehal, zaloputnil z vrati in se šel kujat v garažo. Kadar se je Ted kasneje spominjal tega prepira, ga je vedno zanimalo, ali je oče sploh kdaj slišal za Freuda ali pa so bile njegove besede le luciden preblisk.

Ko je sedem let in nekaj tisoč dolarjev kasneje prenehal hoditi na terapije, je moral priznati, da je v tem času izvedel marsikaj o samem sebi. Znebil se je strahu pred pajki, sklestil fobijo pred letenjem na nivo blage anksioznosti ter bil popolnoma sprijaznjen s dolžino svojega penisa. A leva roka ga še vedno ni hotela ubogati; če je ni imel varno privezane, je prijemala in metala predmete, mečkala prte, udarjala po mizi in počela vse sorte stvari. Njeno obnašanje je bilo brez vsakršnega vidnega vzorca ali vnaprejšnje napovedi – pri tridesetih letih je lahko z gotovostjo trdil le, da ne more nikoli z gotovostjo vedeti, kaj bo storila. Če je poskušal z njo zavestno kaj narediti, ga je včasih poslušala, včasih sploh ni odreagirala, še najpogosteje pa je storila nekaj popolnoma tretjega.

Sicer pa se je na življenje z njo nekako navadil. Ko je ugotovil, da ji ne sme zaupati, nanjo pač ni več računal in jo je imel pod skrbnim nadzorom – kakor kakšnega preveč popadljivega psa, ki ga imaš večino časa zaklenjenega v pesjaku.

Seveda mu je kljub temu pogosto povzročala težave. Med preoblačenjem je potreboval tudi po deset minut, da jo je spravil v rokav, pri tuširanju mu je vztrajno metala milo na tla in tudi ko je bila privezana, ga je rada suvala pod rebra. Nekajkrat ji je uspelo celo odvezati vozle ali pa je strgala vrv in takrat je nastal pravi kaos: otipavala je ljudi, prevračala kozarce, mahala in krilila vsenaokrog, da jo je z desnico komaj ukrotil. Enkrat je pobezljala med vožnjo in obrnila volan, da sta zletela s ceste. K sreči brez hujših posledic.   

A zares ga je začelo skrbeti, ko je postala nasilna. Kadar jo je bil iz takšnega ali drugačnega vzroka prisiljen za nekaj hipov osvoboditi, ga je začela divje praskati po bedrih in ga včasih ranila do krvi. In če ni pazil, ga je mimogrede boksnila v jajca ali uščipnila v bradavičko. Tudi klofuto mu je že primazala, da cukanja za lase ali grobega vrtanju po nosu niti ne omeni. Ti incidenti so sčasoma postajali vse hujši in vse pogostejši in Teda je resno skrbelo, kam vse to pelje.

Odgovor na to vprašanje je dobil neko soboto, ko se je zvečer spravil pred televizor.

Na klubski mizici skleda čipsa in pokovke, v držaju naslonjača hladno pivo, še pet pločevink na varnem v hladilniku, po NBC-ju pa prenos tekme med Mavericksi in Spursi. Sredi druge četrtine, pri rezultatu 35:34, gre do hladilnika po novo pivo. Za hip razmišlja, če bi vzel še kaj drugega; s pogledom preleti polprazne police, potem ga zazebe v noge in hitro spet zapre vrata hladilnika. Vrne se nazaj v dnevno sobo, sede v naslonjač, stisne pločevinko med kolena in jo z desnico rutinirano odpre. Kljub temu nekaj belih pen steče čez rob ter pade na preprogo. Jezno jih razmaže z bosim stopalom, ne da se mu spet vstajati in hoditi po krpo. Jutri bo po tleh malo posprejal z osvežilcem, da ne bo preveč smrdelo. Na zaslonu Ginobili zgreši odprto trojko in rezultat ostane izenačen na 36 … Ted čuti zoprno lepljivost med nožnimi prsti.

Hudiča, da se mora celo življenje mučiti s to prekleto taco! Če bi ga ubogala, bi bilo vse drugače. Verjetno bi imel čisto normalno, spodobno življenje;  lahko bi se ukvarjal s kakšnim športom, brez skrbi bi zahajal v družbo, zdaj bi bil verjetno že poročen in imel otroke. Tako pa je povsem logično, da se je razvil v samotarja, ki v soboto zvečer sedi sam pred televizorjem, žuli pivo, grizlja čips in gleda skoraj popolnoma nepomembno tekmo rednega dela sezone. Saj je pravzaprav kot invalid! Še hujše, do invalidov so ljudje večinoma razumevajoči, na njega pa gledajo kot na čudaka. In čeprav si z levo roko res ne more praktično nič pomagati, mu tega nihče ne prizna; ko je pred leti zaradi nekih ugodnosti poskušal pridobiti zdravniško potrdilo, je komisija izrazila dvom v resničnost njegovih besed in celo namignila, da verjetno simulira …

Glasno zazeha in se popraska po mednožju. Eh, nima se smisla razburjati. Saj ni tako slabo. Lahko bi bilo še slabše. Saj mu nič ne manjka. Ima čips in pivo in Spursi tik pred koncem prvega polčasa vodijo za devet. Še enkrat zazeha ter se pretegne. Zanka, s katero ima privezano levico, se ob tem nekoliko zrahlja. Avtomatsko jo poskuša popraviti, a očitno potegne za napačen konec vrvi, saj se  levica s hitrim gibom osvobodi in prevrne pivo, da  pade na tla in bele pene brizgnejo vse naokoli. Poskuša jo zgrabiti za zapestje, a se mu izmakne ter mu plane za vrat. Prste mu zasadi globoko v kožo in ga močno stisne za adamovo jabolko, da skoraj v trenutku ostane brez sape. Z desnico se zaman trudi zrahljati njen prijem, pred očmi se mu že začenja temniti. V zadnjem obupnem poskusu zgrabi za mezinec in ga močno zvije nazaj, da glasno poči. Stisk popusti, ranjena levica se za trenutek umakne. A komaj Ted dobro zajeme sapo, ga ponovno napade; stisne se v pest in ga začne udarjati po obrazu. Ted čuti, kako mu poči ustnica in kako se mu iz nosu ulije kri. V ustih se okus piva vse bolj meša s kovinskim okusom krvi. Z drugo roko si poskuša zavarovati obraz, a udarci še zmeraj padajo vsepovprek. Končno se odloči, da mora tvegati in preide v protinapad; sicer prejme dva močna direkta, ki ga skoraj nokavtirata, a  nekako mu uspe zgrabiti odejo ter jo omotati okoli leve roke. Potem se vrže z naslonjača ter jo s težo telesa močno pritisne k tlom. Čez nekaj minut začuti, da je začela dreveneti in nazadnje se mu končno neha upirati. Previdno še močneje omota odejo okoli nje. Obraz ga boli kot hudič, eno oko mu je že začelo otekati, tako da nanj komaj še kaj vidi, verjetno ima tudi zlomljen nos in preklano ustnico – to je bilo hudičevo, res hudičevo blizu, močno preblizu za njegov okus! Jezno se spravi na noge in odide storiti to, kar bi moral že zdavnaj.

Ne zamuja se z oblačenjem, bilo bi tudi preveč tvegano, zato kar bos in v pižami odhiti iz hiše. Na verandi se prižge luč na senzor in mu za silo osvetli pot do drvarnice, majhne in iz surovih desk stesane ute na drugi strani dvorišča. Ko vstopi, za nekaj trenutkov počaka, da se njegove oči privadijo temi. Potem z desnico pograbi sekiro in prisloni v odejo zamotano levico na tnalo. Za hip pomišlja, nato potežka sekiro, zamiži in zamahne …  

Sunek vetra zaloputne vegasta vrata drvarnice. Večerni mrak razpara glasen krik, ki splaši jato vran na bližnjem drevesu. Iz drvarnice se sliši divje udarjanje in sekanje. Potem tišina. Izpod vrat po zemlji počasi priteče temen curek krvi in se nabira v lužo. Čez minuto ali dve se vrata počasi škripajoče odpro. Skozi za pedenj široko režo se iz drvarnice po konicah prstov priplazi v zapestju odsekana roka. Za hip se ustavi, kakor da bi jo zaslepila luč na verandi, nato pa z upognjenim mezincem hitro odšepa v temo.