Sveže iz tiskarne: roman “Papir, kamen, škarje”

WP_20161208_13_54_46_Pro (3).jpg

Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.

V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:

/…/

Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.

Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.

Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.

WP_20161208_14_08_03_Pro (2).jpgNekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.

Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.

Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.

/…/

 

Prevod romana “Dvigalo” v srbščino

lift-naslovnica

Pri beograjski založbi Areté je izšel Lift – srbski prevod mojega prvega romana Dvigalo.

Za prevod in urejanje je zaslužna glavna urednica založbe Nina Gugleta, naslovnico je v svojem prepoznavnem stilu oblikovala  Jana Vuković. (Več njenih naslovnic knjig založbe Areté si lahko ogledate na #janascovers.)

V izvirniku je roman sicer leta 2011 prva izdala založba Litera.

 

 

 

Kritika romana “Tihožitje z mrtvo babico” v Literaturi

V Literaturi je bila objavljena kritika romana Tihožitje z mrtvo babico, o katerem Tina Kozin v zaključku ugotavlja:

“… / Tihožitje iz naslova in z naslovnice pa se ne seli le v glavni motiv romana, pač pa tega opredeljuje tudi žanrsko. Podstenška namreč bolj kot fabulativnost zanimata konstelacija objektov/protagonistov in dinamika njihovih odnosov, ki jo osvetli v dovolj raznoliki svetlobi, a z nekaj preveč nedokončanimi ali nefunkcionalnimi detajli.”

Literatura 297 -Tihozitje

Sveže iz tiska: roman “Sredi pajkove mreže”

Fotografija0845 - Kopija

Pri založbi Litera je sredi aprila izšel moj tretji roman z naslovom Sredi pajkove mreže, o katerem je Nina Gugleta v spremni besedi med drugim zapisala:

“Podstenšek v svojih delih govori o temi, ki je vseskozi prisotna in se nas še kako tiče. Rdeča nit njegovih romanov odslikava odnose med ljudmi, ki se znajdejo v različnih življenjskih okoliščinah. In ker smo ljudje del neke družbe, s katero po navadi nismo zadovoljni, izražamo do nje družbeno-kritično perspektivo …”

Avtor v tem tekoče berljivem romanu prikaže zgodbe posameznikov in njihova ravnanja, ki so umeščena v določen kontekst, ob tem pa nam dopušča, da se sami odločimo, s kom se bomo identificirali, koga pa obsodili.”

Odlomek iz romana “Sodba v imenu ljudstva”

“Zoran je v žepu pripravil pištolo in čakal, da zasliši korake. Za zdaj je šlo vse po načrtu. Seveda se lahko zmeraj kaj zaplete, vsega ne moreš predvideti, parametrov je enostavno preveč. Pomembno je, da se držiš načrta in ne delaš napak. Ostalo je prepuščeno temu, kar navadni ljudje imenujejo sreča.

Na drugi strani se je že slišalo korake, ki so ob vsako naslednjo stopnico udarile z globljim in bolj donečim zvokom. Prišlo je malo prej, kot je pričakoval, res pa da ni gledal na uro, tako da je najbrž vse v redu. Ko se je tempo odmevanja korakov spremenil in ustalil na najglobljem tonu, je tudi sam zavil okoli vogala. Možakar na drugi strani se je zdrznil, za trenutek je že kazalo, da bo morda  zbežal, nato pa je mirno nadaljeval svojo pot. Njegova reakcija je Zorana kljub temu zbegala, ustrašil se je že, da je žrtev kaj zaslutila, potem pa brž odgnal to misel – seveda se vsak nekoliko zdrzne, če sredi noči na temačnem kraju naleti na neznanca. Približevala sta se počasi, a se je Zoranu kljub temu zdelo, da bo do mimohoda prišlo prehitro, da nekako še ni povsem pripravljen. Nezavedno je začel krajšati korake in mencanje v hoji se je kmalu preselilo tudi v siceršnjo neodločenost; naenkrat se mu je ročaj pištole, ki jo je stiskal v žepu, zazdel nenavadno okoren, prsti se nekako niso hoteli prav oviti okoli njega, niso se hoteli spojiti s hladno kovino, res bi bilo bolje, če bi vzel glocka. Za hip ga je prešinilo, če je metek v cevi, za hipec je pomislil, kaj če pištola zataji …

Tarča je bila sedaj oddaljena le še nekaj korakov in lahko se je tudi sam prepričal, da je prava, podžupana in bivšega poslanca je pred tem videl v živo od blizu sicer le enkrat ali dvakrat, zato pa neštetokrat po televiziji in v časopisih. V zanj značilni poslovni obleki, z živozeleno srajco in kričeče oranžno kravato, ki je nekoliko poševno visela z bikovskega vratu, je bil v svoji čokatosti videti nekako smešno majhen in nenevaren; nič kaj podoben človeku, ki krade milijone in mešetari z nacionalnim interesom in občinskimi zemljišči. Tudi njegove plavkaste oči so skozi debela stekla očal gledale v svet nadvse pohlevno, nekaj telečjega je bilo v njih, ko so se prej začudeno kot prestrašeno zabuljile vanj. Brž je umaknil pogled in stopil mimo, dovolj blizu, da se je s komolcem skorajda dotaknil rokava temnomodrega suknjiča. Zdaj bi se moral obrniti, potegniti iz žepa pištolo in izstreliti en naboj v hrbet, nato pa še enega v glavo in po potrebi še tretjega, če bi obstajal najmanjši dvom o smrtnosti prvih dveh. Ta obrat je v zadnjih tednih neštetokrat zvadil, včasih sam, včasih skupaj s fanti v telovadnici. Zdaj pa je zamudil, samo za trenutek je okleval in bilo je prepozno, tarča se je že oddaljevala. Zadržal  je sapo, potegnil pištolo iz žepa, cev se je skorajda zataknila za blago, ko je dvigal orožje, se je tudi njemu naenkrat zazdela neverjetno težko; prav vsi pomisleki fantov, ki se jim je še nedolgo nazaj posmehoval, so se mu ta večer zdeli upravičeni.

Počasi je izdihnil in se obrnil na peti. Naredil je dva hitra koraka, vsaj hotel je narediti dva hitra koraka, a se je nenadoma začelo vse odvijati s polžjo hitrostjo, kakor v počasnem posnetku. Utrip njegovega srca je razvlečeno odmeval po predoru. Taaa-taaap! Roka se je iztegnila, pištola je postala še težja, še bolj okorna. Taaa-taaap! Tarča je bila oddaljena le kakšna dva metra in pol, njen hrbet širok, nad modrim ovratnikom so se risale debele gube na rejenem vratu, plešasta glava je odbijala medlo svetlobo utripajoče luči. Taaaa-taaap! Poskušal je nameriti, cev pištole je nezanesljivo nihala od enega vogala modrega pravokotnika do drugega. Ko je bila na sredini, je pokrčil kazalec. Taaa-tap! Žrtev je nekaj posumila in začela obračati glavo, v tem pa je metek že zletel iz cevi, prisegel bi lahko, da ga je videl, kako se počasi vrti v zraku in potuje proti svojemu cilju, čeprav je kaj takega seveda popolnoma nemogoče. Taaaaaa-taap! Strel je bil dober, tik pod lopatico, le nekaj centimetrov levo od hrbtenice, naravnost v srce ali pa vsaj presneto blizu. Modra suknja se je zavrtela, težko telo je telebnilo po tleh in čas je spet stekel z normalno hitrostjo, odmev poka je napolnil podzemni prostor in preglasil utripe srca. Hitro je pristopil in izstrelil v hropeče truplo še dva naboja. Šele potem se je ovedel in nameril v glavo; nekako je pričakoval, da se bo razčesnila kot lubenica, pa se ni, samo trznila je, na temenu je ostala majhna vhodna rana, s spodnje strani pa se je začela po betonu naglo širiti temna lokva krvi. Vtaknil je pištolo nazaj v žep in stekel iz predora.”

Odlomek iz romana “Dvigalo”

“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo  spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”