“Zoran je v žepu pripravil pištolo in čakal, da zasliši korake. Za zdaj je šlo vse po načrtu. Seveda se lahko zmeraj kaj zaplete, vsega ne moreš predvideti, parametrov je enostavno preveč. Pomembno je, da se držiš načrta in ne delaš napak. Ostalo je prepuščeno temu, kar navadni ljudje imenujejo sreča.

Na drugi strani se je že slišalo korake, ki so ob vsako naslednjo stopnico udarile z globljim in bolj donečim zvokom. Prišlo je malo prej, kot je pričakoval, res pa da ni gledal na uro, tako da je najbrž vse v redu. Ko se je tempo odmevanja korakov spremenil in ustalil na najglobljem tonu, je tudi sam zavil okoli vogala. Možakar na drugi strani se je zdrznil, za trenutek je že kazalo, da bo morda  zbežal, nato pa je mirno nadaljeval svojo pot. Njegova reakcija je Zorana kljub temu zbegala, ustrašil se je že, da je žrtev kaj zaslutila, potem pa brž odgnal to misel – seveda se vsak nekoliko zdrzne, če sredi noči na temačnem kraju naleti na neznanca. Približevala sta se počasi, a se je Zoranu kljub temu zdelo, da bo do mimohoda prišlo prehitro, da nekako še ni povsem pripravljen. Nezavedno je začel krajšati korake in mencanje v hoji se je kmalu preselilo tudi v siceršnjo neodločenost; naenkrat se mu je ročaj pištole, ki jo je stiskal v žepu, zazdel nenavadno okoren, prsti se nekako niso hoteli prav oviti okoli njega, niso se hoteli spojiti s hladno kovino, res bi bilo bolje, če bi vzel glocka. Za hip ga je prešinilo, če je metek v cevi, za hipec je pomislil, kaj če pištola zataji …

Tarča je bila sedaj oddaljena le še nekaj korakov in lahko se je tudi sam prepričal, da je prava, podžupana in bivšega poslanca je pred tem videl v živo od blizu sicer le enkrat ali dvakrat, zato pa neštetokrat po televiziji in v časopisih. V zanj značilni poslovni obleki, z živozeleno srajco in kričeče oranžno kravato, ki je nekoliko poševno visela z bikovskega vratu, je bil v svoji čokatosti videti nekako smešno majhen in nenevaren; nič kaj podoben človeku, ki krade milijone in mešetari z nacionalnim interesom in občinskimi zemljišči. Tudi njegove plavkaste oči so skozi debela stekla očal gledale v svet nadvse pohlevno, nekaj telečjega je bilo v njih, ko so se prej začudeno kot prestrašeno zabuljile vanj. Brž je umaknil pogled in stopil mimo, dovolj blizu, da se je s komolcem skorajda dotaknil rokava temnomodrega suknjiča. Zdaj bi se moral obrniti, potegniti iz žepa pištolo in izstreliti en naboj v hrbet, nato pa še enega v glavo in po potrebi še tretjega, če bi obstajal najmanjši dvom o smrtnosti prvih dveh. Ta obrat je v zadnjih tednih neštetokrat zvadil, včasih sam, včasih skupaj s fanti v telovadnici. Zdaj pa je zamudil, samo za trenutek je okleval in bilo je prepozno, tarča se je že oddaljevala. Zadržal  je sapo, potegnil pištolo iz žepa, cev se je skorajda zataknila za blago, ko je dvigal orožje, se je tudi njemu naenkrat zazdela neverjetno težko; prav vsi pomisleki fantov, ki se jim je še nedolgo nazaj posmehoval, so se mu ta večer zdeli upravičeni.

Počasi je izdihnil in se obrnil na peti. Naredil je dva hitra koraka, vsaj hotel je narediti dva hitra koraka, a se je nenadoma začelo vse odvijati s polžjo hitrostjo, kakor v počasnem posnetku. Utrip njegovega srca je razvlečeno odmeval po predoru. Taaa-taaap! Roka se je iztegnila, pištola je postala še težja, še bolj okorna. Taaa-taaap! Tarča je bila oddaljena le kakšna dva metra in pol, njen hrbet širok, nad modrim ovratnikom so se risale debele gube na rejenem vratu, plešasta glava je odbijala medlo svetlobo utripajoče luči. Taaaa-taaap! Poskušal je nameriti, cev pištole je nezanesljivo nihala od enega vogala modrega pravokotnika do drugega. Ko je bila na sredini, je pokrčil kazalec. Taaa-tap! Žrtev je nekaj posumila in začela obračati glavo, v tem pa je metek že zletel iz cevi, prisegel bi lahko, da ga je videl, kako se počasi vrti v zraku in potuje proti svojemu cilju, čeprav je kaj takega seveda popolnoma nemogoče. Taaaaaa-taap! Strel je bil dober, tik pod lopatico, le nekaj centimetrov levo od hrbtenice, naravnost v srce ali pa vsaj presneto blizu. Modra suknja se je zavrtela, težko telo je telebnilo po tleh in čas je spet stekel z normalno hitrostjo, odmev poka je napolnil podzemni prostor in preglasil utripe srca. Hitro je pristopil in izstrelil v hropeče truplo še dva naboja. Šele potem se je ovedel in nameril v glavo; nekako je pričakoval, da se bo razčesnila kot lubenica, pa se ni, samo trznila je, na temenu je ostala majhna vhodna rana, s spodnje strani pa se je začela po betonu naglo širiti temna lokva krvi. Vtaknil je pištolo nazaj v žep in stekel iz predora.”