Kratka recenzija romana na KMCS

Matej Krajnc je za portal Kulturno medijskega centra Slovenije predstavil tri knjige, ki so ta mesec izšle pri založbi Litera: Zadnji gozd F. H. Najija, Prodajalce megle Slavka Pregla in roman Kar se začne z nasmehom, o katerem med drugim zapiše:

V časih, ko beseda ne velja več kaj dosti, svet pa je bolj ali manj virtualen, ni kaj dosti možnosti, da boste nekomu dopovedali nekaj, česar noče verjeti. A v romanu ne gre zgolj za to – gre za cel splet okoliščin, kjer je vrag vzel šalo, šala pa je pravzaprav čisto mirno šla z njim.

(Matej Krajnc)

Celoten zapis lahko preberete na: https://homocumolat.com/2020/05/28/trije-romani-zalozbe-litera/

Predstavitev romana “Sredi pajkove mreže” na Radiu Maribor

Sredi_pajkove_mreže_(naslovnica)V rubriki Radia Maribor Zbrano, zapisano, prebrano so danes predstavili roman Sredi pajkove mreže , ki je sicer izšel že pred tremi leti.

Glavni junak romana poskuša po vrnitvi iz zapora zaživeti normalno življenje in pustiti preteklost za seboj, a nekateri ljudje, ki jih je s svojimi dejanji prizadel, imajo drugačne načrte …

Rubriki oz. kratki predstavitvi romana lahko prisluhnete tudi v radijskem arhivu: http://4d.rtvslo.si/arhiv/zbrano-zapisano-prebrano/174480421

 

In ko smo že pri tej knjigi, še kratek odlomek:

“Borut je imel sicer pred seboj še skoraj polovico kazni. Njegova zgodba je bila naravnost odfukana. In hkrati klišejsko-stereotipna. Tako kot pravzaprav večina zgodb, v katerih tožilci prepoznajo elemente kaznivega dejanja iz prve alineje 116. člena Kazenskega zakonika.

Z ženo sta se ravno preselila v novo hišo, se začela pogovarjati o otrocih, pasmi psa, znamki novega avtomobila in drugih običajnih rečeh – skratka: kliše na kvadrat.

In nato je dobil namig, da medtem ko se on cijazi po evropskih avtocestah, njegovo ženo redno obiskuje neki moški, ki včasih celo prespi. Sprva ni verjel. Je ni niti vprašal, če je res. A kljub temu nastavil skrite kamere. In ko se je nekaj tednov kasneje vrnil s še ene dva tisoč petsto kilometrov dolge fure do Gdanska in nazaj, so posnetki sume potrdili. Še več, bil je mojster, ki jima je ob vselitvi montiral kuhinjo; ja, čisto zares: mizar je hoblal njegovo ženo! Stereotip na kubik.

Borut pa še zmeraj nič; sedel je na kavč in naslednja dva dni mirno gledal televizijo. Potem pa je v nedeljo zvečer vstal in vzel iz kuhinjskega predala nož; tisti največji kuhinjski nož s širokim rezilom iz kompleta za devetintrideset evrov in devetdeset centov, s kakršnim maha kuharski šef Gordon Ramsay v svoji TV-oddaji. 

Vzel je torej nož, rekel, da gre na pumpo po čike in šel zaštihat prasca. Ko se je vrnil, je Mojca ravno pripravljala večerjo. »Na, tu ga imaš, kurba!« je zabrisal odrezanega tišlarjevega tiča v ponev, da je olje glasno zacvrčalo in špricnilo vsenaokrog in je ženska kriče zbežala iz hiše.

Potem je sedel nazaj pred televizor, si odprl zeleno piksno, gledal kuharske mojstre pri sekljanju čebule in počasi v miru srkal svoje pivo, dokler ni prišla policija …

Res nora zgodba, odfukana na deseto potenco! Taka naravnost za naslovnico Slovenskih novic. Če bi bil v resnici pisatelj, bi lahko po njej napisal knjigo, zagotovo bi se dobro prodajala …”

Roman “Papir, kamen, škarje” nominiran za nagrado kresnik

Med nominiranci za Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman preteklega leta je tudi roman Papir, kamen, škarje.

WP_20170423_09_12_2a7_Pro.jpgKomisija je izbirala med približno 110 romani, ki so izšli v letu 2016, in v deseterico uvrstila naslednje: Tina Batista Napotnik: Tunel (Mladinska knjiga), Ivana Djilas: Hiša (Cankarjeva založba), Tadej Golob: Jezero (Goga), Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla (Beletrina), Gašper Kralj: Rok trajanja (Založba /*cf.), Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (Beletrina), Miha Mazzini: Zemljevidi tujih življenj (Goga), Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje (Litera), Roman Rozina: Zločin in ljubezen (Modrijan) in Goran Vojnović: Figa (Beletrina).

Leta 2013 pa je bil med deseterico nominirancev roman Sodba v imenu ljudstva.

WP_20170423_09_11_36_Pro

Več na: http://www.delo.si/kultura/knjiga/deseterica-finalistov-nagrade-kresnik.html

Predstavitev romana “Papir, kamen, škarje”

KAJ? Literarni večer, pogovor o romanu Papir, kamen, škarje.

KDO? Avtor knjige Tomo Podstenšek, urednik založbe Litera Orlando Uršič in kantavtor Bojan Sedmak, ki bo poskrbel za glasbeno vzdušje.

KDAJ? V sredo, 22. 2. 2017 ob 18:00.

KJE? Salon uporabnih umetnosti, Glavni trg 1, Maribor.

Salon.jpg

Več o dogodku na https://www.facebook.com/events/146945135819169/ .

Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”

/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
 –

Sveže iz tiskarne: roman “Papir, kamen, škarje”

WP_20161208_13_54_46_Pro (3).jpg

Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.

V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:

/…/

Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.

Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.

Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.

WP_20161208_14_08_03_Pro (2).jpgNekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.

Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.

Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.

/…/