Radijske igre na MARŠ-u

Ta teden bodo na radiu MARŠ (95,9 MHz) predvajane radijske igre iz letošnje produkcije, med njimi sta tudi dve, ki sta nastali po mojih predlogah.

Vožnja - naslovnicaŽe v ponedeljek, 15. 10. 2018, bo ob 19. uri na sporedu “Poslovna ideja”. Igra, ki je nastala po motivih kratke zgodbe Oškodovanec, objavljene v zbirki Vožnja s črnim kolesom (Droplja, 2013), je bizarna, skoraj groteskna pripoved o človeku, ki postane profesionalni oškodovanec v odškodninskih pravnih postopkih – na trgu načrtno išče izdelke, ki ne ustrezajo varnostnim normativom in jih uporablja na način, ki povzroči čim večjo škodo, pri čemer mu ni težko tvegati celo lastnega zdravja.

V torek, 16. 10. 2018, pa bo ob 19. uri na vrsti miniatura z naslovom “Poletje na balkonu”, ki  skozi popolnoma vsakdanjo življenjsko situacijo spregovori o globljih razpokah v medčloveških odnosih.

Celoten program predvajanj: http://www.radiomars.si/info/radijska-igra/teden-radijskih-iger-2018

Izvedbo projekta radijskih iger je sofinancirala Mestna občina Maribor.

Odlomek iz romana “Papir, kamen, škarje”

/…/
Še ena stvar, ki se ji skušam neuspešno čim bolj izogniti, so reklame. Včasih, v totalitarnem komunističnem sistemu, v katerem so nam menda vse čas sistematično prali možgane, jih je bilo vsaj desetkrat manj in če so že bile, so jih vsaj imenovali s pravim imenom: na rahlo ukrivljenem televizijskem zaslonu se je izpisal napis ekonomsko propagandni program. Kasneje se je to postopoma preimenovalo v reklame in oglase, kar se, to moram priznati, sliši precej bolj nedolžno. V zadnjem času se pogosto celo izognejo vsakršnemu poimenovanju in naslovom ter za mehkejši prehod iz drugih vsebin uporabijo samo lepo zmontiran video padajočega jesenskega lista ali šumečih morskih valov ali česa takega, podkrepljenega s primerno idilično glasbeno podlago.
/…/
Pred kakšnimi petim leti, malo zatem, ko sem se razšel z Jasmino, sem se hotel temu upreti: odločil sem se za bojkot; načrtno ne bom kupoval nobenih izdelkov, ki jih agresivno reklamirajo in mi jih kakorkoli vsiljujejo. Ker vpliv propagande v veliki meri deluje na nezavednem nivoju, sem ugotovil, da ga moram najprej ozavestiti. Kupil sem si beležnico in začel vanjo vpisovati produkte iz vseh oglasov, na katere sem spotoma naletel. Ko sem v pol dneva popisal že kakšnih deset listov, sem obupal – načrt je bil prenaporen še za veliko manj lenobnega človeka, kot sem sam. Razen tega je bil na seznamu tudi jagodni jogurt s smetano in veliko drugih izdelkov, ki jih imam rad in ki se jim samo iz gole načelnosti nisem bil pripravljen odpovedati.
Vem, da so me v bistvu podkupili. Vem, da delovanje sistema podpiramo in omogočamo ravno takšni slabiči, ki se prodajmo za vsakodnevno ugodje – za televizijske programe, za internetno pornografijo, za cenena oblačila in druge izdelke, za toplo vodo, bencin, troslojni vece papir, mehko posteljo in poln hladilnik. Za sadni jogurt s smetano. Za standard, ki zadovoljuje, a nikoli ne zadovolji, še manj pa osreči.
/…/
 –

Iz zbirke kratkih zgodb “Vožnja s črnim kolesom”

Odlomek iz zgodbe  Maščevanje Svetovidovo:

“Skozi deželo se vije reka. Nad reko se dviga strm hrib. Na hribu je zgrajena cerkev. V cerkvi pa stoji kip Svetega Vida, kajti prav temu svetniku je božja hiša posvečena.

Kip ni na prvi pogled nič posebnega; izrezljan je precej nevešče, njegova celotna drža je okorna, izraz na obrazu pa popolnoma brezizrazen, če izvzamemo navzgor proti nebu zasukane oči, zaradi katerih se vidijo beločnice, kakor da bi svetega moža dajala božjast.

Pod vsemi plastmi barve in kasneje dodano pozlato pa se skriva stara lesena skulptura, ki jo je na vozu skupaj z zlatim kelihom in drugimi rečmi sredi šestnajstega stoletja iz severnonemških dežel s seboj privlekel katoliški duhovnik, ko je pred luteranskimi heretiki pribežal v te zakotne kraje.

Zlati kelih so bojda kasneje ukradli cigani, kip pa je ostal. Na začetku osemnajstega stoletja so ga ponovno prepleskali, ozaljšali rob svetnikovih oblačil z zlatimi lističi in mu na glavo nasadili pozlačeni polkrog, ki naj bi ponazarjal avreolo. Manjših popravil in dodelav je bil kasneje deležen še dvakrat, prvič tisoč osemsto petnajstega, v počastitev zmage, ko so cesarski dokončno pregnali Francoze, ter drugič devetnajsto osmega, ker se je z obraza začela luščiti barva in so farani začeli šepetati, da je Sv. Vid zbolel za gobavostjo.

Nato naslednjih sto let ne kip ne notranjost cerkvice večjih sprememb nista bila deležna, čeprav so župniki tako rekoč vsako leto moledovali, da je oprema glavnega in edinega oltarja tako siromašna, da jih je ob nedeljah sram stopiti pred vernike. A v škofiji so ocenili, da je za tistih nekaj deset duš, ki so raztresene po okoliškem hribovju, dovolj velika milost že to, da sploh imajo lastno faro in da jim ni treba hoditi k službi božji v dolino.

Kar pa zadeva dušne pastirje, ki so jih pošiljali v to zakotje, so bili dvoje vrst; mladi novomašniki brez poznanstev ali pomembnejših družinskih vezi, in pa duhovniki, ki jih je bilo potrebno zaradi takšnih ali drugačnih pregreh premestiti na manj izpostavljeno mesto.

Sedanji župnik je sodil v drugo kategorijo, njegova šibka točka pa niso bile ne kuharice, ne poročene žene in tudi rdečelični birmanci ne. Možakar je samo prepogosto pogledal malce globlje v kozarec. In je gledal in gledal in gledal, dokler se mu ni ob nepravem času zavrtelo v glavi, takoj nato pa še v trebuhu, pa je v trenutku, ko je pokleknila, da bi sprejela hostijo, pobruhal gospo županjo in si s tem priboril službovanje v tej cerkvici na hribu nad reko.

Poznega oktobrskega večera, ko je bolj žejen kot lačen ležal v svoji postelji, se je naenkrat domislil, da mora biti v zakristiji shranjena še polna pletenka mašnega rdečega vina. Nekaj časa se je še upiral skušnjavi, nazadnje pa le ogrnil haljo, obul natikače in prečkal tistih par metrov dvorišča med župniščem in cerkvijo.

Ravnokar je odpiral omaro in se poigraval z mislijo, da bi prigriznil še kakšno neposvečeno hostijo, ko je zaslišal glasen ropot, ki je odjeknil po cerkveni ladji.

Brž je odskočil k steni in pograbil najbližji predmet, ki mu je prišel pod roke. Nato se je oborožen z velikim lesenim razpelom pognal proti vratom, odločen, da s podobo križanega razčesne betico vandalu, ki si je drznil skruniti njegovo cerkev. Previdno je vstopil in počakal, da so se mu oči navadile polteme v prostoru, ki ga je osvetljevalo le dober ducat sveč. Morda je v tistem potegnil piš vetra skozi polodprta vrata in zamajal plamene, da so vztrepetale sence na zidu, morda pa je resnično nekaj skrivaje med klopmi zbežalo proti glavnemu cerkvenemu portalu.

Župnik je urno iztegnil roko k stikalu in prižgal luči. Temino je presekala bela bleščava umetne svetlobe. V cerkvi ni bilo nikogar. Hitro je stekel proti kropilnici, oziraje se levo in desno za vsiljivcem. Nič. Očitno se mu je vse skupaj samo zdelo. Povesil je razpelo in se pomirjen napotil proti oltarju. Potem je nenadoma obstal in se zabolščal v praznino, ki je zevala v niši med dvema stebroma.

Ozrl se je naokoli; nikjer nikogar. Nato je spustil pogled in se nejeverno zastrmel še v tla.

Tam sta ležala odvržena palmova veja in zlati polkrog, nedaleč proč pa še križ, ki so ga ob obnovi leta osemnajsto petnajst potisnili v roke svetniku namesto polomljenega petelina – tega so lesni črvi tako izvotlili, da mu ni bilo več pomoči. A niso bili ti predmeti tisti, zaradi katerih so se zašibila župnikova kolena. Vse našteto bi lahko s kipa potrgali tudi brezbožni skrunilci. Malo težje pa bi jim uspelo z njega sleči izklesana rdeče-modro-zlata oblačila, ki so prav tako ležala odvržena pred oltarjem.

Videti je bilo, kakor da bi Sv. Vid sam odvrgel obleko in svoja obeležja, stopil s kamnitega podstavka in odšel. Toda kam? In zakaj?!

Župniku se je začelo temniti pred očmi. Kakšen božji služabnik je vendar, če mu zdaj še svetniki bežijo iz cerkve! …”

Odlomek iz romana “Sodba v imenu ljudstva”

“Zoran je v žepu pripravil pištolo in čakal, da zasliši korake. Za zdaj je šlo vse po načrtu. Seveda se lahko zmeraj kaj zaplete, vsega ne moreš predvideti, parametrov je enostavno preveč. Pomembno je, da se držiš načrta in ne delaš napak. Ostalo je prepuščeno temu, kar navadni ljudje imenujejo sreča.

Na drugi strani se je že slišalo korake, ki so ob vsako naslednjo stopnico udarile z globljim in bolj donečim zvokom. Prišlo je malo prej, kot je pričakoval, res pa da ni gledal na uro, tako da je najbrž vse v redu. Ko se je tempo odmevanja korakov spremenil in ustalil na najglobljem tonu, je tudi sam zavil okoli vogala. Možakar na drugi strani se je zdrznil, za trenutek je že kazalo, da bo morda  zbežal, nato pa je mirno nadaljeval svojo pot. Njegova reakcija je Zorana kljub temu zbegala, ustrašil se je že, da je žrtev kaj zaslutila, potem pa brž odgnal to misel – seveda se vsak nekoliko zdrzne, če sredi noči na temačnem kraju naleti na neznanca. Približevala sta se počasi, a se je Zoranu kljub temu zdelo, da bo do mimohoda prišlo prehitro, da nekako še ni povsem pripravljen. Nezavedno je začel krajšati korake in mencanje v hoji se je kmalu preselilo tudi v siceršnjo neodločenost; naenkrat se mu je ročaj pištole, ki jo je stiskal v žepu, zazdel nenavadno okoren, prsti se nekako niso hoteli prav oviti okoli njega, niso se hoteli spojiti s hladno kovino, res bi bilo bolje, če bi vzel glocka. Za hip ga je prešinilo, če je metek v cevi, za hipec je pomislil, kaj če pištola zataji …

Tarča je bila sedaj oddaljena le še nekaj korakov in lahko se je tudi sam prepričal, da je prava, podžupana in bivšega poslanca je pred tem videl v živo od blizu sicer le enkrat ali dvakrat, zato pa neštetokrat po televiziji in v časopisih. V zanj značilni poslovni obleki, z živozeleno srajco in kričeče oranžno kravato, ki je nekoliko poševno visela z bikovskega vratu, je bil v svoji čokatosti videti nekako smešno majhen in nenevaren; nič kaj podoben človeku, ki krade milijone in mešetari z nacionalnim interesom in občinskimi zemljišči. Tudi njegove plavkaste oči so skozi debela stekla očal gledale v svet nadvse pohlevno, nekaj telečjega je bilo v njih, ko so se prej začudeno kot prestrašeno zabuljile vanj. Brž je umaknil pogled in stopil mimo, dovolj blizu, da se je s komolcem skorajda dotaknil rokava temnomodrega suknjiča. Zdaj bi se moral obrniti, potegniti iz žepa pištolo in izstreliti en naboj v hrbet, nato pa še enega v glavo in po potrebi še tretjega, če bi obstajal najmanjši dvom o smrtnosti prvih dveh. Ta obrat je v zadnjih tednih neštetokrat zvadil, včasih sam, včasih skupaj s fanti v telovadnici. Zdaj pa je zamudil, samo za trenutek je okleval in bilo je prepozno, tarča se je že oddaljevala. Zadržal  je sapo, potegnil pištolo iz žepa, cev se je skorajda zataknila za blago, ko je dvigal orožje, se je tudi njemu naenkrat zazdela neverjetno težko; prav vsi pomisleki fantov, ki se jim je še nedolgo nazaj posmehoval, so se mu ta večer zdeli upravičeni.

Počasi je izdihnil in se obrnil na peti. Naredil je dva hitra koraka, vsaj hotel je narediti dva hitra koraka, a se je nenadoma začelo vse odvijati s polžjo hitrostjo, kakor v počasnem posnetku. Utrip njegovega srca je razvlečeno odmeval po predoru. Taaa-taaap! Roka se je iztegnila, pištola je postala še težja, še bolj okorna. Taaa-taaap! Tarča je bila oddaljena le kakšna dva metra in pol, njen hrbet širok, nad modrim ovratnikom so se risale debele gube na rejenem vratu, plešasta glava je odbijala medlo svetlobo utripajoče luči. Taaaa-taaap! Poskušal je nameriti, cev pištole je nezanesljivo nihala od enega vogala modrega pravokotnika do drugega. Ko je bila na sredini, je pokrčil kazalec. Taaa-tap! Žrtev je nekaj posumila in začela obračati glavo, v tem pa je metek že zletel iz cevi, prisegel bi lahko, da ga je videl, kako se počasi vrti v zraku in potuje proti svojemu cilju, čeprav je kaj takega seveda popolnoma nemogoče. Taaaaaa-taap! Strel je bil dober, tik pod lopatico, le nekaj centimetrov levo od hrbtenice, naravnost v srce ali pa vsaj presneto blizu. Modra suknja se je zavrtela, težko telo je telebnilo po tleh in čas je spet stekel z normalno hitrostjo, odmev poka je napolnil podzemni prostor in preglasil utripe srca. Hitro je pristopil in izstrelil v hropeče truplo še dva naboja. Šele potem se je ovedel in nameril v glavo; nekako je pričakoval, da se bo razčesnila kot lubenica, pa se ni, samo trznila je, na temenu je ostala majhna vhodna rana, s spodnje strani pa se je začela po betonu naglo širiti temna lokva krvi. Vtaknil je pištolo nazaj v žep in stekel iz predora.”

Odlomek iz romana “Dvigalo”

“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo  spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”