Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.

V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:

–/…/

Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.

Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.

Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.

Nekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.

Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.

Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.

/…/