Recenzija zbirke kratkih zgodb

O Zgodbah za lažji konec sveta (Miš, 2021) je za Koridor pisala Sanja Podržaj:

Tomo Podstenšek se v petnajstih zgodbah izkaže kot odličen opazovalec družbe, ki zna prikazati različne odzive ljudi na številne tegobe stvarnosti, ne da bi sodil ali moraliziral. Tudi bralca skuša usmeriti, da na realnost pogleda z nove perspektive. To doseže s tem, da v povsem običajne, celo banalne situacije, kot je na primer nakup nove preproge, vnese elemente fantastičnega, ki sprožijo umik iz realnosti in cone udobja. Protagonist zgodbe Fuzija se, na primer, zlije s pravkar kupljeno preprogo in postane praktično samo še eden izmed kosov pohištva, vendar se njegovo življenje pravzaprav ne spremeni kaj dosti. /…/”

Celoten zapis je dostopen na spodnji povezavi.

Vir: https://koridor-ku.si/literatura/tomo-podstensek-zgodbe-za-lazji-konec-sveta/

Intervju o zbirki kratkih zgodb

Tonja Jelen mi je za portal KMCS postavila nekaj vprašanj o Zgodbah za lažji konec sveta (Miš, 2021), celoten intervju lahko preberete s klikom na spodnjo povezavo:

Vir: https://homocumolat.com/2021/09/20/na-splosno-bi-rekel-da-sem-zadovoljen-ce-mi-uspe-v-zakljucku-doseci-da-bralec-vse-tisto-kar-je-prebral-pred-tem-nenadoma-ugleda-v-malo-drugacni-luci/?fbclid=IwAR3ng_xsPS1dKLCbTZPsIi1rFFEdm5-tHjoXFsZWMWRN_yWqrUa-mbK2GDs

O “Zgodbah za lažji konec sveta” na portalu dobreknjige.si

Na spletni strani z bralnimi priporočili slovenskih splošnih knjižnic dobreknjige.si se je znašla tudi zbirka Zgodbe za lažji konec sveta (Miš, 2021), ki je na “metru karakteristik” med drugim označena kot zabavna in skrajno nepredvidljiva knjiga.

Več na spodnji povezavi, avtorica predstavitve je Staša Kumše iz Mestne knjižnice Ljubljana.

Vir: https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=9157

Predstavitev knjižnih novosti založbe Miš

V torek, 29. 6., smo na vrtu Društva Slovenskih pisateljev v pogovoru z Ireno Miš Svoljšak predstavili nove knjige založbe Miš: romane Samo domov me pelji Igorja Karlovška, Beseda, ki je nimam Nataše Konc Lorenzutti, Balada o drevesu Mateje Gomboc, Meter in pol pomladi Petje Rijavec in moje kratkoprozne Zgodbe za lažji konec sveta.

(Instagram @miszalozba)

Tako pa o zbirki zgodb in dogodku poročajo na https://www.morel.si/Kultura/Sveze-poletno-branje-iz-zalozbe-Mis/ :

Poletna mišja priporočila

Začenja se poletje in pri založbi Miš so pripravili paket priporočil za branje v vročih dneh, med njimi je tudi knjiga Zgodbe za lažji konec sveta, o kateri Irena Miš Svoljšak zapiše:

“Mi je dalo misliti, ko sem v eni od zgodb prebrala: ‘Če iščeš Boga si v veliki nevarnosti, da boš našel samega sebe.’ Za vse smo odgovorni sami, pravi, če si Bog, ni več izgovorov, ukrepati moraš. A tudi če nisi Bog, si za marsikaj odgovoren sam in moraš ukrepati, ugotoviš po razmisleku. Čips, pivo in televizija zagvišno ne pomenijo, da je vse v najlepšem redu … Tudi tole mater Miš črviči to ukrepanje in odgovornost, raje bi imela mirno poletje s čipsom in pivom. No, televizije tudi če ni, da so le knjige.”

Celotno priporočilo za to in druge knjige lahko preberete na straneh založbe: https://www.miszalozba.com/aktualno/poletna-misja-priporocila/

“O ribi, ki ni kričala z balkona …”

… je naslovljena predstavitev zbirk kratkih zgodb O ženski, ki ni hotela balkona (Arjan Pregl) in Ribji krik (Tomo Podstenšek).

42993652_964789553705537_5264472973850443776_n

KAJ? Pogovor o zgodbah. Verjetno tudi malo branja “za pokušino”.

KDO? Avtorja Arjan Pregl in Tomo Podstenšek, z nama se bo pogovarjal urednik knjig Andrej Hočevar, organizatorja dogodka sta LUD Literatura in Salon uporabnih umetnosti Maribor.

KJE? Salon uporabnih umetnosti Maribor.

KDAJ? V torek, 13. novembra 2018, med 18:00 in 20:00.

Več o dogodku na  https://www.facebook.com/events/309689603192302/  , od koder je tudi zgornja slika.

Festival “Novo mesto short” in podelitev nagrade za najboljšo zbirko kratke proze

Med 30. avgustom in 1. septembrom bo v Novem mestu potekal festival “Novo mesto short”, v okviru katerega bodo podelili nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta. Med nominiranimi knjigami je tudi Ribji krik (LUD Literatura).

Celoten program festivala:

Goga-oglas-Rast-07-18-za-tisk-1-738x1024

Več na:  https://www.facebook.com/novomestoshort/?hc_ref=ARR91YRDd3qXBjyDyzuK7gB495HobraFGAuF2Iycs54AnWYG4XN8Frdbg23nN1Ua66U&fref=nf&__tn__=kC-R

Recenzija zbirke “Ribji krik”

Na portalu koridor-ku.si je objavljena recenzija knjige Ribji krik (LUD Literatura, 2017), v kateri Samanta Hadžić Žavski med drugim zapiše:

“Glavni protagonisti v zgodbah Toma Podstenška se v na videz vsakdanjih dogodkih spoprijemajo s takšnimi ali drugačnimi težavami. Zgodbe nas s svojo široko paleto likov in tem prevzamejo do te mere, da lahko ob branju poznavalsko kimamo in se strinjamo: »Tako je, to se je zgodilo tudi meni.« “

koridor-1

Celotno besedilo je na voljo na povezavi: http://koridor-ku.si/recenzije/tomo-podstensek-ribji-krik/ 

Pripovedovani Prišleki!

20180419_182048.jpg

KAJ? Prepišno uredništvo – pripovedovani Prišleki. Avtorji zgodb ne berejo, ampak jih pripovedujejo.

KDO? Tomo Podstenšek, predvidoma tudi Nataša Kramberger, ki pa bo zaradi bolezni žal odsotna.

KJE? LUD Literatura, Erjavčeva 4, 1000 Ljubljana.

KDAJ? V petek, 20. 4. 2018 ob 19. uri.

(“Zgodbomat”, ki bo v pomoč pri izbiri pripovedovanih zgodb iz kratkoprozne zbirke Ribji krik, je že pripravljen.)

Iz zbirke kratkih zgodb “Vožnja s črnim kolesom”

Odlomek iz zgodbe  Maščevanje Svetovidovo:

“Skozi deželo se vije reka. Nad reko se dviga strm hrib. Na hribu je zgrajena cerkev. V cerkvi pa stoji kip Svetega Vida, kajti prav temu svetniku je božja hiša posvečena.

Kip ni na prvi pogled nič posebnega; izrezljan je precej nevešče, njegova celotna drža je okorna, izraz na obrazu pa popolnoma brezizrazen, če izvzamemo navzgor proti nebu zasukane oči, zaradi katerih se vidijo beločnice, kakor da bi svetega moža dajala božjast.

Pod vsemi plastmi barve in kasneje dodano pozlato pa se skriva stara lesena skulptura, ki jo je na vozu skupaj z zlatim kelihom in drugimi rečmi sredi šestnajstega stoletja iz severnonemških dežel s seboj privlekel katoliški duhovnik, ko je pred luteranskimi heretiki pribežal v te zakotne kraje.

Zlati kelih so bojda kasneje ukradli cigani, kip pa je ostal. Na začetku osemnajstega stoletja so ga ponovno prepleskali, ozaljšali rob svetnikovih oblačil z zlatimi lističi in mu na glavo nasadili pozlačeni polkrog, ki naj bi ponazarjal avreolo. Manjših popravil in dodelav je bil kasneje deležen še dvakrat, prvič tisoč osemsto petnajstega, v počastitev zmage, ko so cesarski dokončno pregnali Francoze, ter drugič devetnajsto osmega, ker se je z obraza začela luščiti barva in so farani začeli šepetati, da je Sv. Vid zbolel za gobavostjo.

Nato naslednjih sto let ne kip ne notranjost cerkvice večjih sprememb nista bila deležna, čeprav so župniki tako rekoč vsako leto moledovali, da je oprema glavnega in edinega oltarja tako siromašna, da jih je ob nedeljah sram stopiti pred vernike. A v škofiji so ocenili, da je za tistih nekaj deset duš, ki so raztresene po okoliškem hribovju, dovolj velika milost že to, da sploh imajo lastno faro in da jim ni treba hoditi k službi božji v dolino.

Kar pa zadeva dušne pastirje, ki so jih pošiljali v to zakotje, so bili dvoje vrst; mladi novomašniki brez poznanstev ali pomembnejših družinskih vezi, in pa duhovniki, ki jih je bilo potrebno zaradi takšnih ali drugačnih pregreh premestiti na manj izpostavljeno mesto.

Sedanji župnik je sodil v drugo kategorijo, njegova šibka točka pa niso bile ne kuharice, ne poročene žene in tudi rdečelični birmanci ne. Možakar je samo prepogosto pogledal malce globlje v kozarec. In je gledal in gledal in gledal, dokler se mu ni ob nepravem času zavrtelo v glavi, takoj nato pa še v trebuhu, pa je v trenutku, ko je pokleknila, da bi sprejela hostijo, pobruhal gospo županjo in si s tem priboril službovanje v tej cerkvici na hribu nad reko.

Poznega oktobrskega večera, ko je bolj žejen kot lačen ležal v svoji postelji, se je naenkrat domislil, da mora biti v zakristiji shranjena še polna pletenka mašnega rdečega vina. Nekaj časa se je še upiral skušnjavi, nazadnje pa le ogrnil haljo, obul natikače in prečkal tistih par metrov dvorišča med župniščem in cerkvijo.

Ravnokar je odpiral omaro in se poigraval z mislijo, da bi prigriznil še kakšno neposvečeno hostijo, ko je zaslišal glasen ropot, ki je odjeknil po cerkveni ladji.

Brž je odskočil k steni in pograbil najbližji predmet, ki mu je prišel pod roke. Nato se je oborožen z velikim lesenim razpelom pognal proti vratom, odločen, da s podobo križanega razčesne betico vandalu, ki si je drznil skruniti njegovo cerkev. Previdno je vstopil in počakal, da so se mu oči navadile polteme v prostoru, ki ga je osvetljevalo le dober ducat sveč. Morda je v tistem potegnil piš vetra skozi polodprta vrata in zamajal plamene, da so vztrepetale sence na zidu, morda pa je resnično nekaj skrivaje med klopmi zbežalo proti glavnemu cerkvenemu portalu.

Župnik je urno iztegnil roko k stikalu in prižgal luči. Temino je presekala bela bleščava umetne svetlobe. V cerkvi ni bilo nikogar. Hitro je stekel proti kropilnici, oziraje se levo in desno za vsiljivcem. Nič. Očitno se mu je vse skupaj samo zdelo. Povesil je razpelo in se pomirjen napotil proti oltarju. Potem je nenadoma obstal in se zabolščal v praznino, ki je zevala v niši med dvema stebroma.

Ozrl se je naokoli; nikjer nikogar. Nato je spustil pogled in se nejeverno zastrmel še v tla.

Tam sta ležala odvržena palmova veja in zlati polkrog, nedaleč proč pa še križ, ki so ga ob obnovi leta osemnajsto petnajst potisnili v roke svetniku namesto polomljenega petelina – tega so lesni črvi tako izvotlili, da mu ni bilo več pomoči. A niso bili ti predmeti tisti, zaradi katerih so se zašibila župnikova kolena. Vse našteto bi lahko s kipa potrgali tudi brezbožni skrunilci. Malo težje pa bi jim uspelo z njega sleči izklesana rdeče-modro-zlata oblačila, ki so prav tako ležala odvržena pred oltarjem.

Videti je bilo, kakor da bi Sv. Vid sam odvrgel obleko in svoja obeležja, stopil s kamnitega podstavka in odšel. Toda kam? In zakaj?!

Župniku se je začelo temniti pred očmi. Kakšen božji služabnik je vendar, če mu zdaj še svetniki bežijo iz cerkve! …”