V nedeljski radijski knjižnici o romanu Dvigalo

V oddaji 7. stran na 1. programu Radia Slovenija knjige izbirajo, priporočajo, prebirajo in komentirajo poslušalci. Sonja Pirman, sicer tudi voditeljica literarnih večerov v Mestni knjižnici Ljubljana, je spregovorila o svoji bralni izkušnji z romanom Dvigalo (Litera, 2011). Prispevek lahko poslušate v radijskem arhivu:

https://radioprvi.rtvslo.si/2020/09/7-stran-33/

Bralna čajanka: Dvigalo

V časih, ko se domala vse obravnava kot potrošni material, namenjen hipni konzumaciji in še hitrejši pozabi, je res lepo videti, da knjige po slabem desetletju od izdaje še zmeraj najdejo poti do bralcev. V bralni skupini knjižnice Grba, ki jo vodi Sonja Pirman, se bodo tako naslednji teden pogovarjali o romanu Dvigalo (Litera, 2011).

https://www.mklj.si/prireditve/item/23196-bralna-cajanka-dvigalo-tomo-podstensek

“Dvigalo” in “Papir, kamen, škarje” na seznamu knjig Bralne značke za odrasle

brala_znackaBralna značka za odrasle je projekt, s katerim splošne knjižnice spodbujajo bralno kulturo in odrasle bralce usmerjajo k branju kakovostnih knjig.

Na letošnjem seznamu v Knjžnici Šmarje pri Jelšah sta se znašla tudi romana Dvigalo in Papir, kamen, škarje.

bralna-znacka-zgibankaVeč: 2017-zgibanka-bralna-znacka-odrasli

http://www.s-je.sik.si/BRALNA_ZNACKA/

 

Prevod romana “Dvigalo” v srbščino

lift-naslovnica

Pri beograjski založbi Areté je izšel Lift – srbski prevod mojega prvega romana Dvigalo.

Za prevod in urejanje je zaslužna glavna urednica založbe Nina Gugleta, naslovnico je v svojem prepoznavnem stilu oblikovala  Jana Vuković. (Več njenih naslovnic knjig založbe Areté si lahko ogledate na #janascovers.)

V izvirniku je roman sicer leta 2011 prva izdala založba Litera.

 

 

 

Odlomek iz romana “Dvigalo”

“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo  spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”