“Tih glasek v glavi mu je začel prišepetavati, sprva komaj slišno, boječe, nato pa vse bolj glasno in ukazovalno. Naj v okrilju teme previdno iztegne roko, je govoril glas. K plastenki naj jo iztegne, jo previdno odpre, ponese k ustom, naredi majhen, komaj opazen požirek in jo  spet postavi na njeno mesto. Tako naj stori in naj se nič ne boji; če bo ravnal, kot je treba, ga ne bo nihče opazil.

Ni ga presenetil ta glas, dobro ga je poznal, če kaj, je bil presenečen, da se je oglasil tako pozno. A niti za trenutek ni podlegel njegovemu vplivu, pa naj je še tako glasno kričal v njegovi glavi in dokazoval svoj prav. Mnogo bitk sta že bojevala v življenju in vojna sreča se je nasmihala zdaj enemu zdaj drugemu. Sedaj sta se poznala že tako dobro, da je natančno vedel, v katerem spopadu se bo uspel ubraniti in v katerem bo podlegel. Tako je tudi brž spoznal, da glas v tem boju žal pač nima nikakršnih pravih možnosti za zmago in da bo moral potrpeti tako kot vsi ostali. Ko vsaj ne bi bilo tako vroče … Človek bi mislil, da bo v kleti hladneje. Očitno pet ljudi v dvigalu brez vsake ventilacije nenavadno uspešno ogreje ozračje.”

–

–

–

–

–

–

–

–