Sveže iz tiskarne: roman “Papir, kamen, škarje”

WP_20161208_13_54_46_Pro (3).jpg

Pri založbi Litera je pravkar izšel moj novi roman Papir, kamen, škarje.

V knjigarne in knjižnice bo sicer najbrž priromal šele čez nekaj tednov, do takrat pa tale kratki odlomek:

/…/

Ne bi šel tako daleč in rekel, da je bil moj oče copata, a zagotovo je imela v njunem odnosu mama zadnjo besedo. Oče ji je zmeraj popuščal; se samo prizanesljivo nasmehnil in pokimal. Kljub temu ga nisem imel nikoli za slabiča – prej bi rekel, da se mu ni zdelo vredno prepirati zaradi malenkosti in če človek gleda na življenje z dovolj distance, se mu zdi vsaka stvar malenkost. Sploh pa ni treba biti slabič, da poklekneš pred mojo mamo. Njen oče je bil kovač in svoje otroke je skoval v jeklene ljudi.

Vedno sem skrivaj nekako upal, da bo mama prva umrla. Ne, lažem; upanje je premočna beseda, razen tega nisem ravno pogosto razmišljal o tem. Bolj pravilno bi bilo, da sem z rahlo vznemirjenostjo pričakoval, da jo bo oče preživel. Zdaj to lahko povem: imel sem ga raje kot mamo. In drznem si reči, da ne čisto brez razloga.

Zdelo se mi je … Kaj pa vem. Da se bova lahko šele po mamini smrti zares pogovorila. Saj sva se pogovarjala in to veliko, a zmeraj sem imel občutek, kakor da je med nama nekakšna tanka opna in da mi zaradi mame nikoli ne more povedati, kaj zares misli.

WP_20161208_14_08_03_Pro (2).jpgNekega avgustovskega popoldneva pred osmimi leti je vzel Razvedrilo in se zaklenil na stranišče – med opravljanjem potrebe je vedno reševal križanke. Ko ga po pol ure še zmeraj ni bilo nazaj, je mama potrkala na vrata. Ker se kljub večkratnim klicem ni oglasil, je po telefonu poklicala naju s sestro ter stekla do sosedov. Bali smo se, da se je obesil. Čeprav ni kazal znakov depresije, se nam je to zdelo mogoče.

Prišli so reševalci in gasilci, vlomili vrata in ga našli mrtvega na straniščni školjki. Malo neprijetna in nerodna reč. Ko sem prišel, je eden od reševalcev ravno tolažil mamo, da so takšni primeri v resnici kar pogosti. Infarkt. Kljub temu, da je imel nekaj kilogramov preveč in je bil v kritičnih letih, tega nismo pričakovali. Njegova smrt nas je doletela povsem nepripravljene.

Imel sem občutek, da je bilo mamo v tistem trenutku bolj sram kot karkoli drugega. To sem ji takrat malo zameril, zdaj pa razumem, da njena generacija še verjame v dostojanstveno smrt. Kasneje sem na pogrebu slišal, kako je ljudem razlagala, da je oče umrl v naslonjaču pred televizorjem. Priznam, to se sliši povsem spodobno. Mama ima občutek za te reči. Resnica ali spodobnost, obojega ne moreš imeti nikoli.

/…/

 

Literarni večer v Šmarju pri Jelšah

KAJ? Literarni večer ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic, pogovor o mojih knjigah, branje kakšnega zanimivega odlomka in glasbeni nastop Andreja Černelča.

KDO? Pisatelj Tomo Podstenšek in  kantavtor Andrej Černelč.

podstensek_cernelc

KJE? V Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah.

KDAJ? V četrtek, 24. 11. 2016 ob 18:00.

Več informacij na: http://www.s-je.sik.si/Knjiznica/Dogodki/Literarni_vecer-Tomo_Podstensek/

knjiznica_smarje.jpg

Prevod romana “Dvigalo” v srbščino

lift-naslovnica

Pri beograjski založbi Areté je izšel Lift – srbski prevod mojega prvega romana Dvigalo.

Za prevod in urejanje je zaslužna glavna urednica založbe Nina Gugleta, naslovnico je v svojem prepoznavnem stilu oblikovala  Jana Vuković. (Več njenih naslovnic knjig založbe Areté si lahko ogledate na #janascovers.)

V izvirniku je roman sicer leta 2011 prva izdala založba Litera.

 

 

 

Kratka zgodba v Artikulacijah

WP_20160606_17_22_56_Pro (3).jpgV Artikulacijah – “časopisu za čitanje”,  so bili objavljeni tudi prispevki udeležencev literarnega festivala Alpe Adria.

Moja zgodba Osvoboditev je tako doživela svojo prvo objavo v prevodu (prevajalec: Božidar Brezinščak Bagola), v slovenskem originalu pa jo lahko premierno preberete v nadaljevanju.

OSVOBODITEV (kratka zgodba)

Ni se natančno spomnil, kdaj ga je nehala ubogati.

Mogoče je bilo to v petem razredu osnovne šole, ko je na hodniku prijel Maggie Larkin za rit in je moral zaradi tega k ravnatelju. Maggie je celo trdila, da ji je poskusil potisniti sredinec »prav v luknjo«, a kolikor je sam vedel, temu vseeno ni bilo tako.

Mogoče pa je bilo že kdaj prej, na primer takrat, ko sta skupaj z Benom Cartwrightom neke zime metala kepe v zapuščeno pasjo uto in je potem on brez pravega razloga zalučal kepo v skoraj čisto nasprotno smer ter razbil šipo na hiši starega Willa Humphriesa. Doma ga je potem oče za kazen namlatil s pasom, novo steklo pa je moral plačati iz svojih prihrankov.

Morda se je začelo prav takrat, morda pa tudi kdaj prej ali kasneje.

WP_20160606_17_22_30_Pro (4).jpg

Zagotovo pa je bila v srednji šoli že tako nepredvidljiva in nezanesljiva, da jo je imel večino časa obvezano in trdno privezano k telesu; če ga je kdo kaj vprašal, se je izgovarjal na kronično poškodbo komolca. Starši so ga po nekaj tednih seveda poslali k zdravniku in dr. Walker ga je na hitro pregledal ter strokovno ugotovil, da gre najbrž za »vnetje živcev ali kaj takega«, kar ima za posledico nehotene in nenadzorovane refleksne gibe, »bi pa moralo čez čas miniti samo od sebe.«

Ampak ni minilo. Pravzaprav je postajalo vedno hujše in ko je mama v neki reviji prebrala, da lahko imajo tiki in takšne stvari tudi psihične vzroke, so ga poslali k psihiatru. Oče je bil  proti, saj ni želel, da bi v ulici govorili, da se je njegovemu sinu zmešalo. Psihične težave imajo slabiči, »pravi moški stisnejo zobe in storijo, kar je treba«. Je bil doma kar velik kraval zaradi tega, z razbitimi krožniki in vsem … Toda na koncu je obveljala mamina. »Dobro, pa naj gre! Ampak če se izkaže, da ima slučajno res kakšne psihične težave, je to tvoja krivda, da veš,« je oče na koncu odnehal, zaloputnil z vrati in se šel kujat v garažo. Kadar se je Ted kasneje spominjal tega prepira, ga je vedno zanimalo, ali je oče sploh kdaj slišal za Freuda ali pa so bile njegove besede le luciden preblisk.

Ko je sedem let in nekaj tisoč dolarjev kasneje prenehal hoditi na terapije, je moral priznati, da je v tem času izvedel marsikaj o samem sebi. Znebil se je strahu pred pajki, sklestil fobijo pred letenjem na nivo blage anksioznosti ter bil popolnoma sprijaznjen s dolžino svojega penisa. A leva roka ga še vedno ni hotela ubogati; če je ni imel varno privezane, je prijemala in metala predmete, mečkala prte, udarjala po mizi in počela vse sorte stvari. Njeno obnašanje je bilo brez vsakršnega vidnega vzorca ali vnaprejšnje napovedi – pri tridesetih letih je lahko z gotovostjo trdil le, da ne more nikoli z gotovostjo vedeti, kaj bo storila. Če je poskušal z njo zavestno kaj narediti, ga je včasih poslušala, včasih sploh ni odreagirala, še najpogosteje pa je storila nekaj popolnoma tretjega.

Sicer pa se je na življenje z njo nekako navadil. Ko je ugotovil, da ji ne sme zaupati, nanjo pač ni več računal in jo je imel pod skrbnim nadzorom – kakor kakšnega preveč popadljivega psa, ki ga imaš večino časa zaklenjenega v pesjaku.

Seveda mu je kljub temu pogosto povzročala težave. Med preoblačenjem je potreboval tudi po deset minut, da jo je spravil v rokav, pri tuširanju mu je vztrajno metala milo na tla in tudi ko je bila privezana, ga je rada suvala pod rebra. Nekajkrat ji je uspelo celo odvezati vozle ali pa je strgala vrv in takrat je nastal pravi kaos: otipavala je ljudi, prevračala kozarce, mahala in krilila vsenaokrog, da jo je z desnico komaj ukrotil. Enkrat je pobezljala med vožnjo in obrnila volan, da sta zletela s ceste. K sreči brez hujših posledic.   

A zares ga je začelo skrbeti, ko je postala nasilna. Kadar jo je bil iz takšnega ali drugačnega vzroka prisiljen za nekaj hipov osvoboditi, ga je začela divje praskati po bedrih in ga včasih ranila do krvi. In če ni pazil, ga je mimogrede boksnila v jajca ali uščipnila v bradavičko. Tudi klofuto mu je že primazala, da cukanja za lase ali grobega vrtanju po nosu niti ne omeni. Ti incidenti so sčasoma postajali vse hujši in vse pogostejši in Teda je resno skrbelo, kam vse to pelje.

Odgovor na to vprašanje je dobil neko soboto, ko se je zvečer spravil pred televizor.

Na klubski mizici skleda čipsa in pokovke, v držaju naslonjača hladno pivo, še pet pločevink na varnem v hladilniku, po NBC-ju pa prenos tekme med Mavericksi in Spursi. Sredi druge četrtine, pri rezultatu 35:34, gre do hladilnika po novo pivo. Za hip razmišlja, če bi vzel še kaj drugega; s pogledom preleti polprazne police, potem ga zazebe v noge in hitro spet zapre vrata hladilnika. Vrne se nazaj v dnevno sobo, sede v naslonjač, stisne pločevinko med kolena in jo z desnico rutinirano odpre. Kljub temu nekaj belih pen steče čez rob ter pade na preprogo. Jezno jih razmaže z bosim stopalom, ne da se mu spet vstajati in hoditi po krpo. Jutri bo po tleh malo posprejal z osvežilcem, da ne bo preveč smrdelo. Na zaslonu Ginobili zgreši odprto trojko in rezultat ostane izenačen na 36 … Ted čuti zoprno lepljivost med nožnimi prsti.

Hudiča, da se mora celo življenje mučiti s to prekleto taco! Če bi ga ubogala, bi bilo vse drugače. Verjetno bi imel čisto normalno, spodobno življenje;  lahko bi se ukvarjal s kakšnim športom, brez skrbi bi zahajal v družbo, zdaj bi bil verjetno že poročen in imel otroke. Tako pa je povsem logično, da se je razvil v samotarja, ki v soboto zvečer sedi sam pred televizorjem, žuli pivo, grizlja čips in gleda skoraj popolnoma nepomembno tekmo rednega dela sezone. Saj je pravzaprav kot invalid! Še hujše, do invalidov so ljudje večinoma razumevajoči, na njega pa gledajo kot na čudaka. In čeprav si z levo roko res ne more praktično nič pomagati, mu tega nihče ne prizna; ko je pred leti zaradi nekih ugodnosti poskušal pridobiti zdravniško potrdilo, je komisija izrazila dvom v resničnost njegovih besed in celo namignila, da verjetno simulira …

Glasno zazeha in se popraska po mednožju. Eh, nima se smisla razburjati. Saj ni tako slabo. Lahko bi bilo še slabše. Saj mu nič ne manjka. Ima čips in pivo in Spursi tik pred koncem prvega polčasa vodijo za devet. Še enkrat zazeha ter se pretegne. Zanka, s katero ima privezano levico, se ob tem nekoliko zrahlja. Avtomatsko jo poskuša popraviti, a očitno potegne za napačen konec vrvi, saj se  levica s hitrim gibom osvobodi in prevrne pivo, da  pade na tla in bele pene brizgnejo vse naokoli. Poskuša jo zgrabiti za zapestje, a se mu izmakne ter mu plane za vrat. Prste mu zasadi globoko v kožo in ga močno stisne za adamovo jabolko, da skoraj v trenutku ostane brez sape. Z desnico se zaman trudi zrahljati njen prijem, pred očmi se mu že začenja temniti. V zadnjem obupnem poskusu zgrabi za mezinec in ga močno zvije nazaj, da glasno poči. Stisk popusti, ranjena levica se za trenutek umakne. A komaj Ted dobro zajeme sapo, ga ponovno napade; stisne se v pest in ga začne udarjati po obrazu. Ted čuti, kako mu poči ustnica in kako se mu iz nosu ulije kri. V ustih se okus piva vse bolj meša s kovinskim okusom krvi. Z drugo roko si poskuša zavarovati obraz, a udarci še zmeraj padajo vsepovprek. Končno se odloči, da mora tvegati in preide v protinapad; sicer prejme dva močna direkta, ki ga skoraj nokavtirata, a  nekako mu uspe zgrabiti odejo ter jo omotati okoli leve roke. Potem se vrže z naslonjača ter jo s težo telesa močno pritisne k tlom. Čez nekaj minut začuti, da je začela dreveneti in nazadnje se mu končno neha upirati. Previdno še močneje omota odejo okoli nje. Obraz ga boli kot hudič, eno oko mu je že začelo otekati, tako da nanj komaj še kaj vidi, verjetno ima tudi zlomljen nos in preklano ustnico – to je bilo hudičevo, res hudičevo blizu, močno preblizu za njegov okus! Jezno se spravi na noge in odide storiti to, kar bi moral že zdavnaj.

Ne zamuja se z oblačenjem, bilo bi tudi preveč tvegano, zato kar bos in v pižami odhiti iz hiše. Na verandi se prižge luč na senzor in mu za silo osvetli pot do drvarnice, majhne in iz surovih desk stesane ute na drugi strani dvorišča. Ko vstopi, za nekaj trenutkov počaka, da se njegove oči privadijo temi. Potem z desnico pograbi sekiro in prisloni v odejo zamotano levico na tnalo. Za hip pomišlja, nato potežka sekiro, zamiži in zamahne …  

Sunek vetra zaloputne vegasta vrata drvarnice. Večerni mrak razpara glasen krik, ki splaši jato vran na bližnjem drevesu. Iz drvarnice se sliši divje udarjanje in sekanje. Potem tišina. Izpod vrat po zemlji počasi priteče temen curek krvi in se nabira v lužo. Čez minuto ali dve se vrata počasi škripajoče odpro. Skozi za pedenj široko režo se iz drvarnice po konicah prstov priplazi v zapestju odsekana roka. Za hip se ustavi, kakor da bi jo zaslepila luč na verandi, nato pa z upognjenim mezincem hitro odšepa v temo.

“Alpe Adria Festival mladih pisaca – Alpe Adria Young Writers Festival”

Plakat Alpe adria-page-001_zpsuk5wg4ht.jpg~original.jpg

Od 2. do 4. junija 2016 bo v Koprivnici, Varaždinu in okolici potekal Alpe Adria Festival mladih pisaca / Alpe Adria Young Writers Festival, na katerem bomo sodelovali in se predstavili avtorji iz štirih držav: Constantin Göttfert in Lucas Kristan iz Avstrije, Roland Orcsik in Anna Terék iz Madžarske, Davor Ivankovac, Franjo Nagulov, Kristian Novak in Iva Tkalec iz Hrvaške ter Tina Vrščaj in Tomo Podstenšek iz Slovenije.

Več o festivalu, programu in vsem ostalem na spodnjih povezavah:

https://www.facebook.com/Alpe-Adria-Young-Writers-Festival-242215256146744/?fref=nf

http://drava-info.hr/2016/05/alpe-adria-young-writers-najava/

Recenzija romana “Tihožitje z mrtvo babico”

V radijski oddaji S knjižnega trga je bilo predstavljeno tudi Tihožitje z mrtvo babico. Roman je recenzirala Simona Kopinšek, oddajo lahko poslušate na spodnji povezavi, del z recenzijo Tihožitja se začne na 15:44, seveda pa ni nič narobe, če jo poslušate v celoti in izveste še kaj o drugih predstavljenih knjigah – tokrat sem v kar dobri družbi. ;)) 😛

Vir: http://ars.rtvslo.si/2016/04/s-knjiznega-trga-80/

S_knjiznega_trga.jpg

Zabavno? Neerotično? Črnogledo?

karakteristike knjige.jpg

Na portalu www.dobreknjige.si, kjer skušajo slovenske splošne knjižnice priporočati svojim bralcem kakovostno literaturo in jim olajšati izbiro, so objavljene tudi »karakteristike« posamezne knjige.

Tihožitje z mrtvo babico je tako označen za malce neobičajen, dokaj zabaven, prijeten in relativno nenasilen roman, v katerem  ne boste našli veliko erotike niti kakšne ekstremne neokusnosti. :))

Tihozitje - naslovnica

Več na: http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=2759

Kritika romana “Tihožitje z mrtvo babico” v Literaturi

V Literaturi je bila objavljena kritika romana Tihožitje z mrtvo babico, o katerem Tina Kozin v zaključku ugotavlja:

“… / Tihožitje iz naslova in z naslovnice pa se ne seli le v glavni motiv romana, pač pa tega opredeljuje tudi žanrsko. Podstenška namreč bolj kot fabulativnost zanimata konstelacija objektov/protagonistov in dinamika njihovih odnosov, ki jo osvetli v dovolj raznoliki svetlobi, a z nekaj preveč nedokončanimi ali nefunkcionalnimi detajli.”

Literatura 297 -Tihozitje

Zgodba “Sreča revežev” prejela prvo nagrado na Mladikinem natečaju

mladikaNa literarnem natečaju revije Mladika iz Trsta je moja kratka zgodba “Sreča revežev” v kategoriji proznih besedil prejela prvo nagrado, komisija pa je svojo odločitev utemeljila takole:

“Zgodba je postavljena v današnjo Romunijo, z veliko mero humorja se avtor poigrava s temo naslova: Sreča revežev in opozarja na naivnost socialno šibkejših ljudi. Preseneča z živahnostjo pripovedovanja.”

Sam bi morda sicer dejal, da zgodba bolj kot na naivnost socialno šibkejših opozarja na pokvarjenost socialno privilegiranih – ampak najbrž gre pri tem pač za dve plati istega kovanca … 😉

Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 15. februarja ob 20. uri na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3 v Trstu.

Več na: http://www.slomedia.it/znani-zmagovalci-44-literarnega-natecaja-revije-mladika

Knjiga za pomoč

KAJ? Okrogla miza Migranti med nami in spremljevalna akcija Knjiga za pomoč beguncem.12548968_1048875581840067_3600926371860893354_n

Pred osrednjim dogodkom in po njem si boste lahko lahko izbrali knjigo in v zameno pustili dobrodelni prispevek za pomoč begunkam in beguncem.

Knjige s(m)o podarili njihovi avtorji, prevajalci in uredniki, zbrana sredstva pa bodo v celoti zaupana Slovenski filantropiji.

KJE?  Preddverje Stare elektrarne, Ljubljana.

KDAJ? 19. 1. 2016 ob 18:00.

Več na: https://www.facebook.com/knjigazapomoc/?fref=ts , od koder je povzeta tudi fotografija s prvega tovrstnega dogodka.

Kritika romana “Tihožitje z mrtvo babico” v Dialogih

Dialogi_10(2015)

V Dialogih je bila objavljena kritika romana Tihožitje z mrtvo babico, v kateri Miša Gams  pod naslovom Dediščina kot odslikava družinskih utopij uvodoma zapiše:

“Knjižni opus Toma Podstenška je bogatejši za nov roman, ki ga je na začetku leta izdal zavod Droplja. Če bi roman Dvigalo po svoji tematiki lahko uvrstili v pomlad in Sodbo v imenu ljudstva v vroče revolucionarno poletje, medtem ko roman Sredi pajkove mreže preveva melanholično jesensko vzdušje, je roman Tihožitje z mrtvo babico nedvomno odraz zime in zasluženega pokoja. Za razliko od prejšnjih romanov, ki svoj dramaturški lok gradijo na psiholoških kontrastih protagonistov, dramatičnih preobratih zgodbe in eksistencialističnih uvidih, je roman Tihožitje z mrtvo babico zasnovan zelo premišljeno, minimalistično in nepretenciozno.

Bralec se z lahkoto spusti v zgodbo o družini, ki po smrti babice podeduje razpadajoče kmetijsko posestvo, do katerega imajo družinski člani povsem različna, večinoma na ironiji osnovana občutja: “Tu še vukojebina ni; tukaj si ga kvečjemu kak star usmrajen jazbec meče na roko v svojem plesnivem brlogu …”.”

Knjiga spregovori: bralni klub z dr. Iztokom Osojnikom

V torek, 22. decembra 2015, bo ob 18. uri v prostorih Knjižnice Prežihov Voranc v Ljubljani potekalo drugo srečanje bralnega kluba Knjiga spregovori, na katerem bosta obravnavani knjigi:

Pogovor bo vodil dr. Iztok Osojnik, pesnik, filozof, kritik, komparativist in zgodovinski antropolog, več o dogodku pa na na: http://www.policadubova.org/akce.php?lang=sl&id=46

knjiga_spregovori

Kritika v Sodobnosti

01V novembrski številki revije Sodobnost je bila objavljena kritika romana Tihožitje z mrtvo babico, ki jo je napisala Ana Geršak.

“Alternativni naslov Podstenškove pete knjige in četrtega romana bi se lahko glasil tudi Memento mori – ker za to namreč gre: za preplet življenja in smrti, za sopostavljanje sveta živih in prizorov iz onostranstva, za zavedanje minljivosti in za spoznanje, da bomo v grob lahko odnesli le sebe, za materializem proti transcendenci in kar je še podobnih opozicij. /…” 

Ana Geršak

Vir: Sodobnost, 79 (2015) 11, str.1502 – 1504.