»Potem se spomnim na učbenik biologije in se potolažim, da to ni pomembno, ker smo pravzaprav tako ali tako vsi daljni sorodniki: jaz, tisti punci, moški in pes v parku, metulj, ki leta tam nad grmom … Vsi smo ena velika, med seboj sicer povečini skregana, odtujena in nesrečna družina.«

Opis na zavihku:

Sedemindvajset kratkih zgodb ponovno izkazuje, da imamo opravka z avtorjem, ki ga odlikujeta izrazit smisel za zgodbo ter inventivnost. Besedila, ki nas prilepijo nase s hitrim in prepričljivim izrisom likov, prostora in situacije, nas nato, z igrivostjo in grajenjem suspenza, ne izpustijo, naposled pa zapeljejo do nepričakovanih obratov in pomenljivih koncev.

Obenem pa Podstenšek tudi v Sprehodu z neznanko, izpričuje svojo privrženost romanu, ki se tokrat zrcali v nenavadnih prepletih in stikih nekaterih pripovednih linij zbirke, kakor da smo v bistvu ves čas priče enemu samemu, čeravno tako zelo raznolikemu svetu, ki ponuja vse od smeha do joka. Ob tem avtor izkazuje vero v literaturo in njene zgodbe kot tisti prostor, ki ima zmožnost, nemara pa tudi dolžnost, zastavljati vprašanja, ki jih ni mogoče zastaviti drugje, kar pa ne pomeni, da ne more obenem tudi kratkočasiti in nasmejati.

Recenzije, odzivi:

• Predstavitev knjige na portalu dobreknjige.si (Matija Štumberger)
• Recenzija na Radiu Slovenija (Marica Škorjanec Kosterca)
• Kratka recenzija v Bukli (Ajda Vodlan)
• Kritika v Literaturi (Matevž Rems)

“Podstenšku uspe v vsako kratko zgodbo vnesti posameznika in hkrati družbo kot celoto, obenem pa nam zaradi odsotnosti svoje sodbe pušča širok prostor za razmislek.” (Ajda Vodlan, Bukla)

“Vse zgodbe v Sprehodu z neznanko so dobro premišljene in kompozicijsko stojijo. Uspe jim pričarati povsem vsakdanje situacije, v katerih se v svojih opisih poigravajo z bralčevimi pričakovanji ter ga zavajajo vse do konca, ko se razpletejo na nepričakovan in pogosto bizaren način.” (Matevž Rems, Literatura)