Agnieszka Krizel mi je postavila nekaj vprašanj o poljskem prevodu romana Tihožitje z mrtvo babico (Droplja, 2015), prevajalka romana Agnieszka Żuchowska-Arendt pa je pomagala pri prevodu najinih vprašanj in odgovorov – ker je intervju tako nastal v dveh jezikih, ga tukaj objavljam še v slovenščini, medtem ko ga v poljščini najdete na strani Motyl literacki, od koder sta tudi spodnji fotografiji s citati.
Agnieszka Krizel: Dober dan, Tomo! Tvoja knjiga Tihožitje s mrtvo babico je bila na Poljskem premierno predstavljena že pred enim letom. Kako si sploh naletel na Fundacjo Duży Format, ki je knjigo izdala?
Imel sem srečo, da sem bil pred leti gost na prevajalskem seminarju, ki ga organizirata Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Tam sem spoznal prevajalko Agnieszko Żuchovsko-Arendt in ona me je nato priporočila založbi, tako da je vse predvsem njena zasluga.
Zaplet celotnega romana se vrti okoli hiše, ki jo je Tone podedoval po svojih pokojnih starših. Od kod navdih za to zgodbo in od kod ideja za tako nenavaden, skrivnosten in zanimiv naslov?
Zgodba je vzeta iz vsakdanjega življenja, poenostavljeno povedano gre za družinski prepir zaradi dediščine in za medgeneracijska nesoglasja, kar je najbrž precej univerzalna tematika. Ob tem naj omenim, da smo v Sloveniji nenormalno navezani na nepremičnine, od katerih se ljudje izredno težko ločijo, iz česar izhaja kar nekaj paradoksov: imamo na primer veliko praznih stanovanj ali ogromnih hiš, v katerih prebiva ena sama oseba, po drugi strani pa mladi zelo težko pridejo do lastnega doma.
Spomnim se, da sem naslov iskal kar dolgo. Iz slogovnih razlogov je v poljščini malce spremenjen, a se mi zdi rešitev dobra, saj odpira drugačne, pa še zmeraj dovolj sorodne asociacije in možnosti interpretacij. (Naslov prevoda je Krajobraz z martwą babcią, se pravi (likovna) Krajina z mrtvo babico, medtem ko bi bilo tihožitje v poljščini pač preprosto „martwa natura”. Izraza „tihožitje” in „krajobraz” sta v določenem atmosferskem pogledu sorodnejši skovanki, hkrati pa se je prevajalka spretno izognila nekoliko okorni ponovitvi iste besede v naslovu.) Trudim se, da bi bili naslovi mojih knjig zanimivi, malo nenavadni in da bi se na več različnih načinov navezovali na besedilo, tako da bralec med branjem odkriva nove možne pomene.
Od kod pa ideja za personificiranje živalskega sveta?
Na simbolni ravni predstavljajo živali v romanu neposredno, primarno življenjsko energijo, ki je v določenem nasprotju s človeškim razumevanjem sveta. Zdi se, da so živali bolj orientirane na sedanjost, medtem ko smo ljudje pogosto preveč zatopljeni v preteklost ali obremenjeni s prihodnostjo. Vsaka od živali (podgana, mačka, pes …) ima ob tem tudi lastno funkcijo, gre za živalske vrste, ki imajo dolgo zgodovino sobivanja s človekom in sprožajo v nas vrsto močnih čustvenih reakcij.
Ta roman lahko beremo na več ravneh. Ne gre samo za kmetijo, ki jo je Tone dobil po smrti staršev, ampak predvsem za odnose s njegovimi najbližjimi. Natančna opažanja, aktualne težave, pa tudi zelo zanimivo karakterizirani liki, ki so, resnici na ljubo, podobni nam. Si imel vnaprej načrtovan potek zgodbe, ali si med pisanjem kaj spreminjal?
Vedno imam izdelan natančen načrt, da sploh vem, v katero smer bom razvijal zgodbo. Pred pisanjem tudi dolgo zbiram različne informacije, raziskujem … Potem se seveda med delom marsikaj popolnoma spremeni: včasih te zgodba in liki odpeljejo čisto drugam, drugič vidiš, da nekatere stvari niso bile dobro zasnovane ali da so v nasprotju z notranjo logiko besedila, tretjič najdeš kje kakšne boljše in prepričljivejše rešitve … Spontano razbijanje strukture je enako pomembno kot njeno načrtovanje, sicer lahko postanejo stvari hitro preveč shematične. To je morda najbolj vznemirljiv del ustvarjalnega procesa: ne gleda na načrt nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, kaj bo na koncu nastalo.
Si vsestranski avtor, ustvarjaš prozo, kratke zgodbe, drame. Ali te kaj moti med pisanjem?
Zadnje čase pišem predvsem romane in kratke zgodbe. Dramatika me po svoje sicer privlači, je pa z njo zelo težko prodreti, tudi založbe jo nerade izdajajo, saj ima majhno število bralcev. Zunanja motivacija za pisanje je tako manjša, pa tudi sicer vsaj trenutno bolj uživam v pisanju proze.
Življenje sem si uspel organizirati tako, da imam za pisanje dovolj časa, a se jasno kljub vsemu ves čas dogajajo vdori iz zunanjega sveta, nepričakovane obveznosti, zdravstvene težave, zvoki z ulice in podobno. Na to lahko gledaš kot na nekaj, kar te moti in ovira pri delu, lahko pa iz tega črpaš material za pisanje. Recimo da pišem kratko zgodbo in me pri tem zmoti poštar, ki mi je dostavil paket. Ta naključni dogodek me bo morda napeljal na idejo, da junak moje zgodbe v nekem trenutku pošlje ali prejme pismo ali da je morda celo sam poštar po poklicu … Seveda se to ne zgodi zmeraj, ko pa se, lahko nepričakovano obogati besedilo in vnese vanj nekaj dodatnega življenja.
Si se čustveno navezal na svojo družino Krničnik iz romana?
Na vse like se tako ali drugače navežem, saj preživim med pisanjem in popravljanjem besedila z njimi ogromno časa. Ravno danes sem ponoči sanjal o osebah iz romana, ki ga pravkar dokončujem, to se mi tudi sicer pogosto dogaja … Če želiš izoblikovati in prepričljivo prikazati neko osebo, se moraš vanjo poglobiti, razmišljati o njej na različnih nivojih. Predvsem jo moraš poskusiti razumeti; seveda ni nujno, da se z njo strinjaš, moraš pa razumeti razloge in vzgibe, ki jo vodijo pri njenem delovanju.
Obstaja morda kaj, kar bi zdaj v romanu spremenil in napisal drugače?
Morda bi ga nekoliko skrajšal in določene dele izpisal bolj strnjeno, da bi pridobil na intenzivnosti. Takrat sem se namenoma odločil za bolj počasen tempo, da bi prikazal, kako na videz vse ostaja bolj ali manj enako, v resnici pa se ves čas spreminja.
Skozi mesto, v katerem živim, teče reka, ki ima zaradi številnih elektrarn in jezov v tem delu zelo počasen tok. Če jo opazuješ, se tako zdi, kakor da voda na površini skoraj povsem miruje. Ampak ta ogromna naravna sila se vendarle ves čas počasi vali naprej in nič je ne more ustaviti. Tako je tudi z življenjem, človek ga lahko upočasni in se upira spremembam, na dolgi rok pa je vse podvrženo minevanju. Prej kot se s tem sprijaznimo, boljše za nas. To je nek občutek, ki sem ga želel zajeti tudi v romanu.
Kaj bi želel za konec pogovora sporočiti bralcem?
Naj posegajo po dobrih in raznovrstnih knjigah. Naj kdaj preberejo tudi kaj takega, kar jim na prvi pogled ni najbolj blizu; samo če izstopimo iz cone udobja in že poznanega, lahko odkrijemo nekaj novega. Naj negujejo in razvijajo empatijo, tako ob branju kot v svojem vsakdanjem življenju.
Tomo Podstenšek 