Agnieszka Krizel se je o poljskem izidu Tihožitja z mrtvo babico pogovarjala tudi s prevajalko romana Agnieszko Żuchowsko-Arendt. V poljščini najdete intervju na strani Motyl literacki, od koder je izposojena tudi spodnja fotografija.

Agnieszka Krizel: Dober dan, Agnieszka. Iz slovenščine si prevedla knjigo Tomo Podstenška „Tihožitje s mrtvo babico”, ki jo je izdala Fundacja Duży Format. Zanima me, kako si našla avtorja, njegovo knjigo, založbo. Kakšna je bila ta pot?

Agnieszka Żuchowska-Arendt: Leta 2018 sem se udeležila seminarja za prevajalce slovenske književnosti, ki sta ga organizirala slovenska državna institucija, ki skrbi za promocijo književnosti (Javna agencija za knjigo v Republiki Sloveniji; JAK), in Društvo slovenskih književnih prevajalcev. To je bil čudovit čas, poln skupnih delavnic s prevajalci v druge jezike pod skrbnim vodstvom izkušenih mentorjev in predavateljev, pa tudi sprehodov po Mariboru in Ljubljani z zanimivimi zgodbami vodnikov, spoznavanjem lokalnih navad, narave in … kuhinje! (Še danes mi postane toplo v trebuhu, ko se spomnim na prekmursko gibanico in ajdove štruklje.)

Vse to, vključno z letom v Ljubljano in nazaj, udobno nemestitvijo v Ljubljani in Mariboru ter prevozom med obema mestoma, je financiral JAK.

Eden od romanov, ki smo ga obravnavali na seminarju, je bil tudi „Papir, kamen, škarje” Toma Podstenška. Jaz pa sem bila bolj navdušena nad „mrtvo babico” in sem nato ta roman predlagala založbi Fundacja Duży Format, s katero sem že prej sodelovala. Prijavili smo se na JAK-ov razpis in dobili subvencijo za prevod in objavo.

Upam, da bomo tudi na Poljskem kdaj imeli zares domoljubno ozaveščeno vlado, torej takšno, ki bo na področju kulture vlagala v lepe in neminljive stvari – ne pa v grde spomenike papeža in “domoljubne klopi”, ki razpadejo že po prvem dežju. (Op. prev.: Gre za projekt precej dragih klopi na nekakšnih podestih v odprtih kovinskih hišicah v obliki poljske države in barvah zastave, ki so začele zelo hitro rjaveti: https://www.google.com/search?q=%C5%82aweczki+patriotyczne&client=firefox-b-d&sxsrf=AJOqlzXefCBRRHo0hGcSoM7hNonyBRjg6A:1676455145430&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwjAk7OLopf9AhUCgosKHUIEBKIQ_AUoAXoECAEQAw&biw=1536&bih=703&dpr=1.25 ).

A. K.: Kaj je bilo zate kot prevajalko najpomembnejše pri prevajanju te zgodbe?

A. Ż.-A.: Prevajanje je najbolj natančno branje, zato sem predvsem pazljiva in natančna bralka. Pomembno se mi je zdelo, da zgodba ni pripovedovana samo iz človeške ali samo moške perspektive; da vidimo košček sveta skozi oči starejših in mladih, žensk in moških, psa, mačke, podgane in … mrtve babice. To je zelo dragocena in potrebna vaja empatije.

A. K.: V knjigi se pojavljajo tudi določene fraze in izreki,  ki so tipično poljski. Je to zaradi poljskega bralca?

A. Ż.-A.: Vsak prevod je narejen z mislijo na bralca, saj mora v ciljnem jeziku zveneti dobro in razumljivo. Prevajam izključno iz slovanskih jezikov, zato mi je zaradi jezikovne sorodnosti malo lažje, če pa se kakšni frazemi, ki so uporabljeni v izvirniku, v poljščini ne pojavljajo, potem poiščem čim natančnejše ustreznice s enakim pomenom. To je normalna strategija.

A. K..: V besedilu so tudi fragmenti z dialogi, ki so v slovenskem narečju? K zgodbi dodajo  pristnost pa tudi določen okus – ne vem, če sem uporabila pravi izraz. Kako pa je to videti v poljščini in zakaj je bilo tako pomembno, da so ti deli ostali v narečju?

A. Ż. – A.: Iz spoštovanja do besedila in avtorja, bralcev in … za zabavo – saj je lepo, da se lahko preizkusim v novih izzivih. Še lepše je potem slišati hvaležne besede bralk in bralcev. Čeprav seveda ne bom lagala, da imam na svom računu same spektakularne uspehe, napake se zgodijo vsakomur, to je normalno.

V Sloveniji je večje bogastvo dialektov kot na Poljskem in se med seboj kar precej razlikujejo. In v prevodu ni nikoli mogoče kar zamenjati dialekta enega jezika z dialektem drugega, ker takšen v vseh pogledih ustrezen ekvivalent preprosto ne obstaja. Zato je v takih situacijah vedno potrebno ustvariti novo narečje – ne obstoječe, a prepričljivo. To je storila med drugim Elżbieta Kwaśniewska v prevodu romana Dragoslava Mihailovića „Petrijin venac” ki je objavljen v moji priljubljeni zbirki „Biblioteka Jugosłowiańska” pri založbi Wydawnictwo Łódzkie (1979.). In isto strategijo sem uporabila v primeru Podstenškovega romana. Da bi pri poljskem bralcu vzbudila ustrezne asociacije, sem sestavila fonološke značilnosti podhalskega narečja (ker živijo liki v gorah) in šlezijščine, ker se dobro ujema s številnimi germanizmi, prisotnimi v izvirniku, ki sem jih poskušala ohraniti tudi v prevodu, le z poljsko obliko zapisa.

A. K.: Kako dolgo si delala na tem prevodu?

A. Ż.-A.: Ne vem. Umetniško delo – kot je pisanje ali prevajanje literature – pri nas ni priznano kot poklic (povsem drugače je to urejeno npr. v državah bivše Jugoslavije). Zato ne vodim statistike in dnevnikov, med številnimi aktivnostmi za kaj takega enostavno nimam časa. Na prevajanju romanov, zgodb in pesmi delam v tako imenovanem prostem času, na več besedilih hkrati, in polnim predale s predlogi za založbe, saj nikoli ne veš, kdaj bo priložnost za objavo.

A. K.: Kaj bi še želela sporočiti bralcem ?

A. Ż.-A.: Najprej sem vesela, da ste tukaj, in hvala, ker delite mojo strast do literare. Hvala, da kupujete in berete knjige, kar v kapitalizmu in po izobraževanju v poljskem sistemu (na podlagi pruskih vzorcev iz začetka 19. stoletja), ki precej odvrača od branja in samostojne refleksije, ni tako enostavno. Ostanite pogumni.

Vir: https://motylliteracki.blogspot.com/2023/02/tumaczenie-to-najdokadniejsza-lektura.html