/ kratka zgodba – humorska /

Načrt je bil, kot se pri globalnih zarotah spodobi, zelo preprost.
Najprej si je dal spremeniti ime – brez pravega imena je težko delovati v mednarodnem prostoru. Najboljše je imeti kaj anglosaksonsko zvenečega, dovolj običajnega in obenem razpoznavnega. Tudi začetnice nikakor niso nepomembne. Po kratkem tuhtanju med jutranjim sedenjem na straniščni školjki (kar je bil njegov najljubši položaj za razmišljanje, v katerem se mu je porodila večina genialnih idej), je našel primerno rešitev.
V naslednjem koraku je novoimenovani William Cosy začel prekladati svoje podedovano premoženje, s katerim do tedaj ni prav vedel, kaj naj počne. Sicer mu še vsaj nekaj tisoč let ne bi bilo potrebno storiti čisto ničesar, pa bi si še vedno lahko brez težav privoščil vse ugodnosti življenje zgornje stotinke odstotka najbogatejših, ampak nekako nelagodno je bilo gledati, kako ga na lestvicah prehitevajo novopečeni multimilijarderji z leve in desne, iz Kitajske, Brazilije in Azerbajdžana. Saj ne da bi karkoli izgubljal, to ne – samo rast njegovih naložb je bila nekam prepočasna v primerjavi z drugimi.
Njegov pokojni oče in pred njim ded in praded so premoženje plemenitili z rudniki premoga, nafto, težko industrijo in sorodnimi panogami, ki so bile zdaj v zatonu ali jim je donosnost začela upadati, tako da bi bilo treba poiskati nekaj novega. Ampak kaj?! Williama je na skrivaj dolgo skelelo, ker očitno ni imel družinskega nosu za posel, potem pa je nekega jutra na stranišču končno zavohal možnost bajnega dobička. Eureka iz dreka bi se lahko temu vulgarno reklo. Povrh vsega je šlo za dolgoročno in nadvse varno naložbo, s katero bo lahko končno upravičil svoj priimek. No, svoj prejšnji priimek …

Načrt je bil, kot rečeno, precej preprost.
Odločil se je, da bo postal kralj toaletnega papirja – tehnološko nezahtevnega izdelka za enkratno uporabo, ki ga ni mogoče reciklirati, ima pa ogromno tržišče in pri potrošnikih povzroča neke vrste odvisnost; ko se enkrat navadiš nanj, se zelo težko povrneš k uporabi časopisa ali rastlinja, in nobeno naključje ni, da ob grozečih vojnah in epidemijah ljudje ob vsem drugem najprej kopičijo prav zaloge te dobrine.

Manjša težava je bila le, da je število riti na svetu pač omejeno – nekaj rezerv je še v deželah tretjega sveta, naraščanje prebivalstva pa je za kakšne bolj sunkovite skoke kljub vsemu prepočasno. Ampak William Cosy je v mislih že imel rešitev za povečanje povpraševanja.
Začel je z vlaganjem v nekaj velikih evropskih tovarn papirja. Sočasno je taktično investiral še v lesno industrijo in reciklažo knjig, da je pridobil pomembne vzvode po vertikali in postal neodvisen od dobaviteljev. V kratkem času je uspel postati monopolist na področju proizvodnje toaletnega papirja, oddelek za marketing pa je poskrbel tudi za všečen logotip podjetja, na katerem sta njegovi začetnici novega imena WC prav lepo sedli ena ob drugo. Skromnejši ljudje bi se zadovoljili že s tem uspehom, on pa ni zaspal na lovorikah, samo tu in tam je med premlevanjem in piljenjem svojega načrta malce zadremal v naslonjaču, včasih pa celo kar na straniščni školjki, da ga je prebudilo šele ženino trkanje po vratih, če je z njim vse v redu.
Potem je prišel čas za naslednji korak: nakup srednje velikega farmacevtskega podjetja z vrhunskim razvojnim programom, kjer so v laboratoriju po njegovih navodilih kmalu ustvarili izredno nalezljiv in še bolj trdovraten virus, ki povzroča nadležno, a ob primerni hidrataciji splošnemu zdravju pretežno nenevarno drisko.
Od tod naprej je – v prenesenem in dobesednem pomenu – steklo samo od sebe. Z virusom je dal skrivaj kontaminirati vodovodne sisteme v različnih strateško izbranih državah in počakal, da izjemna hitrost širjenja bolezni opravi svoje.
In res, v samo nekaj tednih na celi zemeljski obli ni bilo več niti enega samcatega posameznika, ki bi se lahko pohvalil z zanesljivostjo svojega črevesja. Ljudje so zdaj v povprečju opravljali veliko potrebo desetkrat pogosteje kot prej – ter porabili tudi primerno večjo količino toaletnega papirja! Delnice njegovega podjetja so švignile v nebo kot raketa za novo leto in ponesle Williama proti samemu vrhu najbogatejših zemljanov, tako visoko, kot si njegov oče in ded in praded niso drznili niti sanjati.

Ja, načrt je bil preprost … In tudi uspešen, to je že treba priznati. Imel je eno samo majčkeno napako. V laboratoriju so svoje delo opravili preveč dobro. Virus je bil resnično nepremagljiv in ko tik pred kosilom že petič ali šestič zapored sediš na straniščni školjki, ti tudi to, da imaš toliko denarja, da bi si lahko z njim brisal rit, čisto nič ne pomaga. William Cozy se je nakremžil svoji podobi v ogledalu na drugem koncu kopalnice, ki bi po velikosti in razkošnosti zlahka konkurirala manjšim poročnim dvoranam. »Če skušaš obogateti z delanjem sranja, obstaja velika nevarnost, da boš tudi sam končal v …,« je potem skoraj po lafontainovsko sklenil svojo zgodbo in pritisnil gumb za splakovanje, da je šum kotlička odnesel njegove zadnje besede.

(TP)